Nekatere stvari so bile očitne, še preden smo s terase skozi panoramska vrata vstopili v svetel bivalni prostor. Sedežna garnitura s pogledom proti vrtu ni samo udobno gnezdo za uživanje pred televizijo in v dobri glasbi – ker sta gostitelja vneta avdio- in filmofila, sta temu delu odredila osrednje mesto že pri načrtovanju tlorisa –, ampak je pravcati poligon. Petnajstmesečni Gaji namreč zlepa ni dovolj telovadnih akrobacij, ki jih uganjata z očkom. Seveda je v zraku trdno v Mitjevih rokah in vriska, ko pristane na mehki usnjeni površini.

Odprt družinski prostor sta si v pritličju predstavljala že od vsega začetka, pravita njena starša. Tako ima lahko Mojca iz kuhinje med pripravljanjem kosila pregled nad hčerkino igro v najbolj oddaljenem delu dnevne sobe. Brezžična internetna povezava ji omogoča tudi to, da kar ob delovnem otoku na notesniku uredi kakšno stvar za otroške ritmične sekcije, ki jih vodi.

Velika panoramska okna niso obrnjena čisto proti jugu, temveč so za 15 stopinj zamaknjena proti jugovzhodu, četudi to za pasivno hišo ni idealno, pove Mitja in navdušeno našteva energijske bilance, ki so vplivale na odločitev za ta ali oni detajl hiše. Ampak če bi šli čisto po pravilih, bi ven gledali preveč proti hribu, tako pa imajo pregled na levo in desno. Edino, ki je v pritličju obrnjeno drugače, je podolgovato kuhinjsko okno, skozi katero je razgled proti vzhodu, v dolino, kamor bi hotela imeti hišo obrnjeno večina graditeljev, domneva gostitelj. »Kuhinjsko okno je bilo ena od mojih pomembnejših želja že takrat, ko nisva vedela, kako bo stala hiša,« pravi Mojca. Še nekaj tednov in pred njim bo ozelenela krošnja starega hrasta pod škarpo. S severa prihaja v prostor še svetloba z okna nad stopniščem, ki je sedežni garnituri za hrbtom. Ta je namreč postavljena ob nekakšen polzid med stebroma, ki imata sredi vzdolžnega prostora konstrukcijsko vlogo. Na polzidu je prostor za lončnice, s stopniščne strani pa so skoraj neopazne vgradne omarice, ki skrivajo Mitjevo zbirko cedejev. »Dodatna vloga takšne konstrukcijske rešitve je tudi to, da imajo otroci, ko se zberejo pri nas, veliko krožno lovišče,« pripomni Mitja.

Stopnišče iz masivnega lesa, ki vodi v zgornje nadstropje, sicer ne zavzame veliko kvad­rature, a je pod njim kljub poševnini dovolj prostora za dragoceno gospodinjsko shrambo. Iz kuhinje vodijo vanjo drsna vrata iz mlečnega kaljenega stekla. Svetlo kuhinjsko pohištvo so po naročilu izdelali pri ajdovski Lipi. »Julijan Krapež, oblikovalec pri zdaj žal že nekdanji tovarni, nama je izdelal tudi načrt za dnevnosobni predalnik in omarice proti stopnišču. Najprej sem si želela belo kuhinjo v visokem sijaju, potem pa sva na pohištvenem sejmu opazila površinsko obdelavo, ki nama je bila všeč. Po naključju se skoraj ujema z barvo beljenega lesa na not­ranji strani okenskih okvirjev,« pripoveduje Mojca. Materiali za pohištvo, tlaki, vrata, ploščice, kopalniški elementi in dodatki so bili njena domena, oba z Mitjem pa sta si želela opremo čistih linij, a s pridihom klasičnosti in topline. »Ko nama bo uspelo uokviriti še slike in jim najti pravo mesto, bo prostor še bolj zaživel,« doda.

Osrednji del približno 70 kvadratnih metrov velikega pritličja, v katerem so poleg omen­jenih prostorov tudi predsoba z omarami za odlaganje gornjih oblačil, manjša kopalnica in lična kurilnica, z drsnimi vrati pa je od dnevne sobe ločen še »fascikel« kabinet, kakor se pošali gostitelj, pokriva temnejši parket iz oljenega oreha. Ta se po odtenku ujema z enako obdelanim lesom stopnic in ograje. Mojca, ki je več kot dve desetletji preživela v gimnastičnih dvoranah s klasičnim rumenkastim parketom, si je v svojem domu zaželela spremembe. Od tod odločitev za tem­nejša tla – in kot kontrast svetlo pohištvo in bela vrata.

V zgornjem nadstropju z ravnimi stropi so na južni strani razporejene tri sobe, takoj ob stop­nišču pa je prostorna garderoba. Za pregled nad oblačili je to veliko boljša rešitev, red je laže vzdrževati, pove gostiteljica, in tudi sob nista želela utesnjevati z omarami. Medtem ko Gaja v svoji sobi že dolgo spi v pravi posteljici, dela njenima staršema v spalnici družbo izvirna zibka iz vezanega lesa. Pred kakega četrt stoletja jo je izdelal domači mojster iz kroga sorodnikov in upata, da bo v njuni družini kmalu prišla prav. Zgoraj sta potem še pralnica in prostorna družinska kopalnica, ki pa ji je primat prevzela manjša v pritličju, sprva namenjena bolj za goste – a dežna prha ima očitno svoj čar. Za tla v nadstropju sta gostitelja prav tako izbrala nelakiran parket, le da sta se tu odločila za beljeni jesen, da so prostori videti večji.
In kako je z oljenjem tal? Prav nič težko ni, nobenih lis, pa še zelo lepo diši, pove Mitja. Le dobra organizacija je potrebna, saj potem vsaj pet ur ne smeš hoditi po površini. Ugotovil je, da to najlaže naredi, kadar se dekleti sami odpravita na morje. Pohvali se, da tudi sicer sodi med tisto desetino moških, ki si delo doma enakovredno porazdelijo z družicami. Sicer pa ne komplicirata in si prizadevata za čim bolj kakovostno preživljanje družinskega časa. Pravi, da si ritem treningov kljub intenzivnosti tako prilagodi, da je veliko doma, in v tem uživa. Upa, da jima bo z Mojco še letos pred hišo uspelo zasaditi zares veliko drevo, ki bo senčilo teraso in hišo – samo še zbiralnik za meteorno vodo vkopljejo in pride na vrsto okolica. Z mlado češnjevo sadiko pa bosta pohitela že v teh dneh.

»Samo naj pade pošten dež in bom prvo deževnico s strehe stočil v stekleničko in jo odnesel na analizo.« Zakaj? Ker je »ziheraš«, pravi. Da ne bi morda svojih paradižnikov zalival z oporečno vodo. Na strehi imajo nam­reč 60 kvadratnih metrov fotovoltaičnih panelov in pobarvano aluminijasto kritino, in čeprav ne bi smela oddajati ničesar, naj se to izkaže črno na belem. Navsezadnje je dal pregledati tudi prst na parceli, ali je primerna za ekološki vrtiček. Gredice zdaj še čakajo na akcijo, lani pa sta z Mojco pridelala toliko paradižnika, da ga je bilo še za zimsko zalogo mezge.

...

Plusenergijska montažna hiša stoji na Igu. Projektiralo in izvedlo jo je podjet­je Lumar IG. Je prva v Sloveniji, ki je dobila certifikat inštituta za pasivno gradnjo iz nemškega Darmstadta. Je podkletena, vendar je klet povsem ločena od toplotnega ovoja pasivnega dela. Bivalni prostori so v pritličju in prvem nadstropju s skupno površino 137 kvadratnih metrov. Arhitekturno je zasnovana in orientirana po zapovedih pasivne gradnje, grajena iz lesa in lesnih izdelkov, izolirana s celulozo, za ogrevanje in prezračevanje ima kompaktno napravo, ki izkorišča toploto kamnin, njena energijska učinkovitost je 10 kWh/m²a. Na strehi in nadstrešku ima fotovoltaične panele; ker je elektrike iz energije sonca dovolj za dve gospodinjstvi, je plusenergijska. Prostori se ogrevajo s talnim gretjem in vpihovanjem toplega zraka skozi prezračevalni sistem, poleti uporablja pasivno hlajenje z geosondo.