Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Svetila: Štiri
 slovenske
 zgodbe

Svetila pogosto navdušujejo z obliko in izvirno idejo, svojevrsten pečat pa jim lahko da tudi material, iz katerega so izdelana. Svetila iz recikliranih steklenic, penjenega betona, iz starih odsluženih predmetov in takšna, ki nastajajo s tehniko origami – to so štirje primeri svetil, ki nastajajo v studiih slovenskih ustvarjalcev. Vsako je unikatno, s svojo zgodbo, svetlobo, ki jo oddaja, in vzdušjem, ki ga lahko ustvari v prostoru.

Luchka – svetila iz recikliranih steklenic

Pred dobrim letom je nastalo sodobno minimalistično svetilo iz recikliranih steklenic z imenom Luchka. »Zamisel o lučki iz steklenice se je utrnila med opremljanjem najinega malega stanovanja v Ljubljani. Debata je tekla ob požirkih fine pijače iz elegantne steklenice, ki je na plan izlila tudi zamisel za osvetlitev stanovanja,« pravita avtorja, krajinska arhitektka Nuša Voda in grafični oblikovalec Matija Umer, ki sta ob tem spoznala, da imata izdelek, ki bi bil lahko zanimiv tudi za druge. Po začetnem navdušenju, pripovedujeta, sta hitro ugotovila, da bo za njuno na videz preprosto svetilo potrebnega kar nekaj potrpljenja, zlasti zaradi obdelave stekla. »Začetna polomija pri rezanju in smet­njak, poln črepinj, sta zdaj le še spomin. Postopek sva povsem usvojila, a če sva iskrena, se še zmeraj zgodi, da se morava od kakšne steklenice posloviti v drugačni obliki, kot sva si sprva želela,« opisujeta sogovornika najtežji del oblikovanja luči, to je rezanje steklenice. Temu sledi brušenje stekla, ki je, kot pravita, lahko dolgotrajno, če se rez steklenice ni najbolj posrečil. Če ni zapletov pri rezanju in brušenju, je svetilo narejeno v enem popoldnevu. Stekleni del dopolnjuje kabel različnih barv in dolžin, električno sponko na stropu pa zakriva lesen pokrov. V svetilih so različni tipi sijalk (dimenzij E14 ali E27), najlepšo svetlobo pa po njunem mnenju daje žarnica z žarilno nitko. »Oblika in barva steklenice, ki obdaja sijalko, vplivata na razpršenost svetlobe v prostoru. Tako sicer neopazne nepopolnosti v steklu in njegova barva odsevajo zanimive vzorce in nian­se,« še pravita sogovornika.

Najpogosteje izbereta steklenice, ki izstopajo po svoji obliki. Zdaj se ukvarjata z lučmi iz demižonov. »To so steklenice za 5, 10, 15 in več litrov vina. Skrivale so se v kletnih prostorih istrske hiše pri noni, ki jih je hranila več kot 40 let, vse odkar pri hiši ni več domačega vina. Zaradi njihove velikosti se obdelave lotiva s prav posebnim 'rišpektom', in ko steklenica uspešno prestane rezanje in brušenje, je veselje še toliko večje,« pripovedujeta Nuša Voda in Matija Umer.

Lučkabučka – svetila 
iz siporeksa

Po končanem študiju likovne pedagogike, ko je imela malo več prostega časa za raz­iskovanje lastne ustvarjalnosti in materialov, se je Lučka Berlot začela ukvarjati z oblikovanjem svetil. Zanje je izbrala penjeni beton, siporeks. »S siporeksom sem se prvič srečala med študijem. Pri predmetu kiparstvo smo ga uporabljali za izdelavo manjših kipov. Že takrat so mi bile všeč njegova tekstura, barva in tudi druge lastnosti. To je namreč lahek in relativno mehak material, za osnovno oblikovanje ne potrebujemo specializiranega orodja. Omogoča precej natančno oblikovanje in kombiniranje z drugimi materiali. Pri izdelavi svetil je dobrodošlo tudi to, da je negorljiv,« pojasnjuje avtorica svetil z imenom Lučkabučka.

Postopek običajno začne s skiciranjem. »Svetilo najprej narišem, predvidim njegovo velikost, obliko senčnika, vzorce, material, ki ga bom potrebovala za izdelavo. Če izhajam iz lesa, si zarišem zgolj osnovno formo in celoto oblikujem sproti,« pojasnjuje sogovornica, ki se poleg oblikovanja luči ukvarja tudi z grafičnim oblikovanjem in ilustracijami. Nato sledi izdelava, ki večinoma poteka ročno (žaganje, brušenje, piljenje, vrtanje). »Ko je osnovna forma končana, jo očistim in nanesem različne premaze – odvisno od vsake luči posebej. Sledi poslikava spodnjega dela ali senčnika in lakiranje. Zadnja faza je izdelava električnega priključka, namestitev zaščitne podloge iz filca, testiranje in fotografiranje,« pojasnjuje sogovornica, ki še pravi, da pri oblikovanju išče ravnovesje različnih vlog, ki jih imajo svetila v prostoru.

Artcikla – svetila iz 
starih predmetov

Sanja Vrbek vliva starim, neuporabnim predmetom novo življenje, iz njih namreč nastajajo svetila z imenom Artcikla. »Svetila me od nekdaj fascinirajo. Mislim, da dajejo dušo prostoru in ustvarijo čarobno ozračje. Za njihovo oblikovanje sem se odločila povsem naključno, ko bi morala kup stvari vreči v smeti. Med drugim sem našla star Meblov lestenec, ga obnovila in postavila na prav tako staro in neuporabno slikarsko stojalo. Nastala je moja prva luč,« pripoveduje Sanja Vrbek. Tako rezultat kot sam proces izdelave sta se jih zdela zanimiva in kreativna, to pa ji je dalo navdih za nove projekte. Za nadgrad­njo oz. ponovno uporabo starih predmetov se je, kot pravi Sanja Vrbek, odločila iz protesta proti razuzdanemu potrošništvu in zaradi dejstva, da imajo stari predmeti vedno svojo zgodbo, končni izdelek pa tudi ekološko vrednost.

V poseben izziv so ji predmeti, ki ji dajejo možnost, da jim vtisne svoj kreativni pečat. Sicer pa je prepričana, da mora imeti vsak izdelek praktično in estetsko vrednost. »Rada se igram z barvami in z njimi pripovedujem zgodbe. Zato so tudi nekatere moje luči poslikane. Ko je estetski del svetila končan, pride na vrsto še električni, ki je bil že prej osmišljen. Ta del projekta je še posebno zahteven in prav tako ustvarjalen, saj običajno vsaka luč zahteva svojo rešitev,« pojasnjuje sogovornica, ki ima trenutno v obdelavi tri predmete, iz katerih bodo nastala svetila: leseno korito za rože, lesen steber s starega kozolca in skoraj sto let star bakren vrč za vodo. Glede na to, da ima na zalogi še veliko starih predmetov, ki niso primerni za svetila, bo sčasoma zagotovo nastal še kakšen drug kos pohištva.

Ars Origami – svetila iz poliestrskega papirja s tehniko origami

Oblikovalka Nataša Brunec izdeluje svetila iz poliestrskega papirja s tehniko origami. »Od nekdaj sem rada ustvarjala, v otroštvu sem veliko risala, bila sem modelarka, pozneje sem ustvarjala tudi z glino. Hkrati imam močno razvito plat, ki strukturira, ureja in išče natančnost. Origami združuje oboje: matematiko, red, natančno delo po vnaprej predpisanih korakih, hkrati pa omogoča dovolj prostora za ustvarjalnost z drugačnimi zgibi, materiali, velikostjo izdelkov,« pojasnjuje oblikovalka in dodaja, da ji je pri origamiju všeč prav to, da je tako sistematičen in natančen, hkrati pa ti zapored­ni natančni gibi vodijo v pogosto zelo žive, mehke forme, na primer okrogle, ki so jo bile tudi navdih za svetila. Ta izdeluje v glavnem iz poliestrskega papirja, ki omogoča čiš­čenje z mokro krpo in celo z detergentom. Občasno pa za nekatere modele svetil kljub manjši vzdržljivosti uporabi tudi navadni papir v različnih barvah. V njih so izključno LED-sijalke, ki se ne segrevajo. Lani je sodelovala z Vidom Polončičem, s katerim sta izdelala svetila z lončenim podstavkom. Trenutno pa snuje ideje in išče rešitve za večje origami modele, ki bi lahko delovali kot inštalacije v odprtem prostoru. Oblikovalka poleg svetil ustvarja tudi nakit iz origamija. V njenih načrtih za prihodnost pa so nove oblike in materiali za nakit, nova svetila in dodatki za interier.

Komentarji