Ob našem obisku se je posvečal izdelavi elek­tričnega čela iz treh vrst lesa: resonančne smreke, javorja in ebenovine. Čelo, ali ni to dokaj nenavaden oblikovalski izziv za oblikovalca pohištva, vprašam. Pravzaprav ne, odgovarja, gre celo bolj za mizarski izdelek kot goslarski, zaradi specifike izbora lesa in spajanja pa je zelo zahteven. To je po njegovih izkušnjah eden najzahtevnejših izdelkov takoj za lesenim umivalnikom, a neizmerno navdihujoč.

Čelo nastaja iz resonačne smreke, torej lesa smreke, ki je rasla zelo visoko v hribih, in to zelo počasi, zato je struktura letnic enakomerna in gosta. »Resonančna smreka ima od osem do deset letnic, navadna pa le tri ali štiri na centimeter,« pravi sogovornik in dodaja, da se že po zvoku, ko potrkaš na les, sliši razlika, prav tako ne sme imeti smolnatih kanalov ali grč. »Verjamem, da ima les neko frek­venco in energijo, ki jo oddaja.« Najraje dela s slovenskimi vrstami lesa, zlasti sadnimi, ki imajo bogato grafično strukturo in lastnosti, ki so po tehnični plati za pohištvo odlične, na primer z lesom jablane, slive, češnje, hruške, oreha, kostanja, pa tudi z lesom oljke. Sicer pa se pri izbiri prilagaja naročniku, za katerega dela pohištvo, prostoru in potrebam. Zelo dobre izkušnje ima s sodelovanjem z arhitekti, ki pri snovanju raznih prostorov vključijo svojo idejo ali načrt različnega pohištva. Zelo dober primer sodelovanja z AKSL arhitekti je interier Kavarne Rog v Ljubljani. Všeč so mu dobre napake lesa, če je kakšna grča, jo poudari, da je vidna, da ni monotonosti materiala. Les sadnega drevja je po njegovih besedah že zaradi letnic in strukture zelo pisan. Ko ga sestaviš v izdelek, nastane slika, grafika, in to je zanj umetnost, za katero je potreben čas. Zase ugotavlja, da izdelkom najbrž nameni preveč časa, zlasti pri končni obdelavi. Njegova miza je na zgornji in spodnji strani tako rekoč enako lepo obdelana. Za koga drugega bi bila to izguba časa, njega pa bogati in mu je v izziv. Rezultat izžareva posebno energijo, vsaj tako pravijo uporabniki njegovih izdelkov.

Od kod taka neizmerna ljubezen do lesa? »Več ali manj je enaka že dolga leta,« odgovarja oblikovalec, sega pa v otroštvo, ko je veliko časa preživel na kmetiji pri dedku in babici na Blokah, na posestvu v čisti idili narave. Dedek je imel delavnico, tam se je nenehno delalo, tudi z lesom, in popravljalo, to so bili časi, ko so ljudje vse počeli sami. Z dedkom sta postavila hiško na drevesu, se spominja, sam je naredil leseno utež. To ljubezen in odnos do lesa zato najbrž nosi v sebi iz otroških let.

Zadnjih deset let z Nadjo ustvarjata pod imenom Studio Drevo. »Sodelujeva perfektno, perfekcija pomeni tudi nasprotovanja, nesoglasja, ki pripeljejo do boljših rezultatov. S prilagajanjem, poslušanjem drug drugega, kar je danes na splošno umetnost, skupaj ras­teva v zelo dobri smeri,« pravi oblikovalec. Skupaj načrtujeta, izdelujeta skice, izvedba pa je v njegovih rokah. »Rada pripovedujeva zgodbe, ker bogatijo življenje,« dodaja. Za vsakim izdelkom se skrivata funkcija in zgodba, ki jo napovedujejo že imena: otroška postelja Sanje pod krošnjami, pisalna miza Ne moti, sem na travniku, čajna mizica Meduza ali pa viseča svetila Travniške lučke. Njun prvi skupni projekt je bila neobičajna ptičja hišica, ki sta jo poimenovala UFO. Pri oblikovanju izhajata iz narave, ki je zanju vedno znova neizčrpen vir navdiha. Obešalnik Rogač je recimo nastal dobesedno iz narave. »Videl sem korenino in takoj vedel, da bo to obešalnik. Gre za vtis iz narave, ki je neponovljiv, dodam mu oblikovalsko noto in funkcijo,« pripoveduje Dejan. Ob tem pravi, da je zbiratelj odštekanih kosov lesa: »Veliko hodimo v naravo in vedno kaj najdem. Najlepše so naplavine, to je suh in čvrst les, ki ima svojo patino in odlične karakteristike.« Na letošnjem dopustu ob morju je nabiral kamne, iz katerih lahko nastanejo avtomobili z lesenimi koleščki. Iz vreče odpadnega izreza lesa so nastale račke. Koščke brezovega lesa je začel zlagati in kar na lepem so bile pred njim živali, zdaj so to račke iz dveh kosov lesa in rdeče vrvice. Sliši se preprosto, a je veliko več kot to.

In kaj bi še želel izdelati iz lesa? Kolo, kad, odgovarja, električni čelo je super izziv, za katerega si ni predstavljal, da ga bo kdaj dobil. To je tisto, kar ga bogati, pravi, če bi delal samo mize, bi se najbrž sčasoma utrudil. Pred leti se je preskusil tudi v obdelavi kamna, ko je sodeloval v projektu Sitting art, v katerem je iz orjaškega kosa dolomita nastal sedežni objekt, ki omogoča sedenje in udobno ležanje v dvoje. To je bil kiparski izdelek, dodaja, in prav kiparstvo je tista strast, s katero bi se ukvarjal, če ne bi bilo omejitev. A tudi izdelki iz lesa niso daleč od kiparstva in umetnosti, sam jim pravi uporabna umetnost. Navdiha in idej mu ne zmanjka, pravi, da jih ima za dve življenji.