Na prvi pogled res nimajo veliko skupnega z lunami v našem osončju, a ko je v domači delavnici nastala prva živobarvna stropna luč igrivih oblik pod blagovno znamko Cc2K design, si je naš tokratni sogovornik živo predstavljal vesoljski vrt, v katerem rastejo rože, torej luči. In ker je vesolje zgoraj, naš svet in mi pa spodaj, rože pač rastejo navzdol, obrnjene na glavo. Kolekcijo svojih izdelkov je poimenoval vesoljskemu navdihu primerno – Space garden (vesoljski vrt), posameznim lučem pa je nadel imena po lunah, ki krožijo okoli planetov.

Tako je med drugim »spet« odkril Jupitrovo Evropo (eno izmed štirih največjih lun tega največjega planeta v našem sončnem sistemu, ki jo je prvi odkril Galileo Galilej že daljnega leta 1610), pa Galateo in Triton, ki krožita okrog Neptuna, Saturnove Rheo, Calypso, Surtur ...

Vse skupaj se je začelo, ko sta z dekletom opremljala salon za nego psov in mačk v enem delu nekdanje tiskarne ob njegovi domači hiši. »Skoraj vse sva naredila sama, sam sem v domači delavnici izdelal tudi večino pohištva. Zataknilo se je pri iskanju svetil, zaradi katerih sva prebrskala vse trgovine in tudi spletne strani ponudnikov, a se nama je ponudba zdela bolj ali manj dolgočasna. Nič presenetljivega, pravzaprav. Tudi če gledaš avtomobile na cesti, hitro opaziš, da prevladujejo sivi, črni in beli, medtem ko je rdečih, modrih in zelenih le za vzorec,« pripoveduje Miha Skalar, ki se je s svojimi ročnimi spret­nostmi izkazal že v osnovni šoli pri pouku tehnične vzgoje. V sedmem razredu, denimo, je izdelal lopar za namizni tenis, ki je bil »tako dober, da me je učiteljica obtožila, da sem ga kupil«.

Po ideje na gospodinjski oddelek

Igrivih, živobarvnih svetil, s katerimi sta želela dati piko na i na novo oprem­ljenim prostorom, nista našla, zato se je sogovornik začel poigravati z idejo, da bi jih izdelal sam. Najprej je izbral material – plastiko. Med brskanjem po trgovinah se namreč ni mogel izogniti gospodijskemu oddelku, kjer so njegovo pozornost pritegnile plastične sklede, cedila, podstavki za sadje in podobni pripomočki, ki jih v kuhinjah ne manjka. »Različnih barv in oblik so se mi zdeli kot nalašč, da uresničim najino vizijo, malo me je skrbelo le, kako mi bo šla od rok obdelava tega materiala,« se spominja.

S starimi plastičnimi skledami si ne more kaj veliko pomagati, »ker so preveč spraskane, barve so obledele, poleg tega mora biti plastika takšna, da jo je mogoče rezati. Melaninska, na primer, ni v redu, se samo kadi in žge …« Kupil si je posebno žago, s katero lahko plastiko reže v vseh smereh, in se lotil dela.

Ideje za rože v njegovem vesoljskem vrtu se porajajo na gospodinjskih oddelkih. Ko v rokah obrača skledo, ki je na polici v trgovini pritegnila njegovo pozornost, s pogledom hitro najde drugo, ki gre zraven po obliki in barvi, v mislih pa si že riše končno podobo nove cvetlice na cvetočem vrtu. V delavnici nato sklede obreže, izrezlja obliko, ki si jo je zamislil, nato pa zvijači skupaj z že izdelanim nosilcem za sijalko, ki ga prav tako kupi.

Slišati je preprosto in samo sestavljanje tudi v resnici ni »nobena kunšt«, pravi sogovornik, ki mu večje težave povzroča iskanje primernih plastičnih pripomočkov: »Odvisen sem od ponudbe, ki zelo niha. Včasih odkrijem serijo v vseh pogledih zanimivih skled, tako glede oblike kot glede barve, a kaj, ko jo prej ali slej umaknejo iz ponudbe in jih ne morem več dobiti, ko bi jih spet potreboval. Na zalogo pa ne kupujem.« Tudi z barvami je križ, »ni vse tako rožnato, kot bi lahko sklepali po končnih izdelkih, pridejo obdobja, ko na policah v trgovinah ne najdem ničesar v živih barvah«.

Od osata do sončnice

Ima pa zato žive barve vedno pri roki, ko v domači delavnici izdeluje stojala za posode za hišne ljubljenčke. Tako kot stropne luči so tudi ta igrivih oblik in živih barv, namesto iz plastike pa jih izdeluje iz lesa. »Tu imam veliko bolj proste roke, nisem omejen ne z oblikami ne z barvami. Les je namreč nadvse hvaležen material za obdelavo, res pa je, da sem si z zaobljenimi linijami malce zakompliciral sam postopek izdelave stojal, saj so mizarski stroji narejeni bolj za ravne linije, kar pomeni, da imam potem, ko strojno izrezljam želeno obliko, precej dela z natančnim brušenjem.«

Izdelovanja stojal se je lotil iz podobnega razloga kot izdelovanja luči: »Trgovine s pripomočki za domače ljubljenčke so večinoma založene s kitajskim blagom, prevladujejo kovinska stojala nič kaj domiselnih oblik, o barvah pa skoraj ni sledu.« Izdeluje jih iz lepljenega lesa, ki se ne krivi, običajno bukovega, katerega struktura po njegovih besedah ni tako zanimiva »in ni nobene škode, če jo prekrijem z barvami«. Uporablja lazurne barve na vodni osnovi, ki se bolje vpijejo, poleg tega so nekoliko prosojne, tako da strukture lesa ne prekrijejo v celoti. »Prekrivnih oziroma emajliranih barv ne uporabljam, ker rade odstopajo, poleg tega so lazurne za okolje in hišne ljubljenčke neškodljive, uporabljam namreč tiste, s katerimi je dovoljeno barvati tudi otroške igrače,« našteva Skalar.

Če želi, da struktura lesa ostane vid­na, uporabi akacijev les. Pravi, da bi bilo njegovo naravno pisano površino res škoda barvati, zato končni izdelek samo naolji: »Stojala iz naravnega lesa sem v ponudbo vključil tudi zato, ker opažam, da so ljudje po začetnem navdušenju nad živo pisanimi izdelki precej bolj zadržani, ko pomislijo, da bi tak izdelek postavili v svoje domače okolje. Občutek imam, da jih je malce strah vsega, kar izstopa in je vpadljivo.«

Medtem ko so stropne in stenske luči dobile imena po lunah, ki krožijo okrog planetov, se Miha Skalar pri imenih stojal ni oziral v vesolje, ampak je pogled uprl v tla, na bližnje vrtove in travnike: osat, sončnica, vijolica, sivka, zvonček, korenček, jajčevec, bromelija … so le nekatere.