S ceste okrasnega vrta ni videti, saj se do hiše razteza velik zelenjavni vrt, ki družino vse leto preskrbuje s svežo zelenjavo. Tu je bila včasih njiva, hiša in takrat še gospodarsko poslopje, ki sta ga Olga in Robi počasi spremin­jala v topel dom s teraso na južni strani. Zadnjih nekaj let prejšnjega stoletja, ko je hiša dobivala končno podobo, so Olgo pritegnile trajnice in okrasna drevnina. Najprej jih je sadila okoli terase, še več pa v posebno čakalnico, ki je bila kar na zelenjavnem vrtu.

V tistem času so dokupili nekaj zemljišča, današnji spodnji nivo vrta. Nekoč so tu kopali material za križevske opekarne, po njihovem zaprtju pa so nastale mlake in zamočvirjen gozd; visoka podtalnica se je dvigovala vse do vrta. Teren je bilo treba dvigniti, zato so navozili kar 50 tovornjakov zemlje. Ker je bila to zemlja od izkopa prekmurske avtoceste, je bila, kot so pozneje ugotovili, mrtva. Treba je bilo nasuti še rodovitno prst in potem na rob, kot ogrodje vrtu, iz čakalnice presaditi javorje, čremso, himalajski bor, ginko, srebrno smreko, jelko, tulipanovec in druge grmovnice. Vmes so prostor dobile nizke in srednje visoke trajnice, ki z živahnimi barvami popestrijo višje zelenilo okoli sebe. Da pa ne pobegnejo na trato, jih omejujejo obrobe iz zanimivih tanjših debel.

Verižna reakcija

Ureditev spodnjega nivoja vrta je predstavljala, razlaga Robi, pravo verižno reakcijo. Tega dela se s terase namreč ni videlo, saj je po vsej vrhnji dolžini rasla brajda, ki jo je Olga želela obdržati v spomin na očeta, a je zakrivala pogled naprej. Vendar sta z Robijem sklenila kompromis; večino brajde so podrli, na dveh koncih, kjer zdaj deluje kot okras, pa obdržali. S tem se je pogled odprl, a poskrbeti je bilo treba za strmo nabrežino med nivojema. Nekaj časa sta se mučila s košnjo, potem pa sta jo spremenila v skalnjak. To je bila izvrstna rešitev, saj urejen skalnjak zahteva izredno malo nege. Med sive kamne, prinesene iz okolice, je Olga sadila rastline, ki so se prijateljicam preveč razrasle in so se že izkazale s trpežnostjo. Skalnjak je začel rasti, in to s hitrostjo pridobivanja kamnov. Ko se je tako širil, pa so se zaradi dela na njem pojavile težave.

Za železniški prag vrečo premoga

Zaradi vzdrževanja kamnokrečev, iskrivk, velikonočnic, sviščev, primul, nizkih zimzelenih grmičev, trav in drugih blazinastih trajnic je bilo treba speljati pot; ne preveč strmo, vendar zadosti široko za udobno hojo. Pa tudi ujemati se je morala z že narejenim skalnjakom. Rešitev sta našla v starih lesenih železniških pragov. Pot do njih je bila nadvse zanimiva. Upokojeni železničar je imel za »hude« čase doma spravljenih precej odsluženih pragov, ki jih ni hotel prodati za denar. Kar nekaj časa sta Olga in Robi potrebovala, preden sta se domislila, kako ga prepričati. Nazadnje so se dogovorili za primerno »menjalno« razmerje. Za vsak železniški prag sta »odštela« vrečo premoga in so bili vsi zadovoljni. Železničar s kurjavo, Olga in Robi pa s čudovito speljano leseno potjo, pod katero že nastaja nova gredica.

Trikrat seljena hišica

Pot se izteče z bralnim kotičkom, tlakovanim z lesenimi čoki različnega premera, in lesenima ležalnikoma. Pred nekaj leti je tu na lesenih kolih stala otroška igralna hiška, ki pa se je podrla. Ostala je samo streha in Robi jo je s prijatelji prestavil na betonirano podlago na sredo vrta, vendar ne za dolgo. Po temeljitem premisleku so celotno hiško še enkrat preselili na rob parcele. Zdaj je v njej prostor za orodje; skrita pod drevje, med mah, praproti, hoste, petelinčke, jetrnike, spominčice in drug gozdni drobiž spominja na hiško za sedem palčkov. Sneguljčica je Olgina in Robijeva temnolasa hčerka Tara, ki ji je bila hišica sprva tudi namenjena, zdaj pa se veliko raje kot v njej zadržuje na vrtu in že sama sadi »svoje« rastline. Pomagata ji zlata prinašalka Pia in rumenooranžni maček Boni. Izbira in zasaditev trajnic je Olgina domena. Rastline sadi po občutku, v šali razlaga, da sledi načelu videno-kupljeno. Tudi z latinskimi imeni se ne obremenjuje (kar ni čisto res, saj jih večino pozna), nikakor pa se ne more upreti rastlinam z modrimi cvetovi. Robi je zadolžen za tehnična opravila, izbor iglavcev oziroma zimzelenih dreves, ki so ga zaradi svoje celoletne stanovitnosti v barvi in obliki popolnoma prevzeli, pa je njegov.

Ribnik zadnje?

Da bi bil sprehod po vrtu prijeten, je Robi leseno pot po skalnjaku nadaljeval s ploščatimi kamni, ki pripeljejo do izjemnega vodnega motiva. To je najmlajši vrtni element, star dve leti in je nastal namesto (pre)majhnega prejšnjega. Material zanj sta Olga in Robi zbirala dve leti, saj se jima ni nič mudilo. To, pravita, naj bi bilo tudi zadnje veliko delo na vrtu. Izkop je bil preprost, postavitev folije in kamnov pa težavna, ker se s stroji ni dalo priti zraven in je bilo treba vse postoriti na roke. Ribnik sestavlja z velikim lesenim podestom, kjer se družina, zlasti poleti, veliko zadržuje, zaokroženo celoto. Mogoče ga je občudovati tudi iz nasprotne smeri, z ležalnikov, in zraven uživati ob pogledu na veličastne štore, ki jih jeseni objemajo nežne metlice trav. Poleg štorov je na vrtu veliko drugega okusnega okrasja, predvsem glinenega, pa tudi prisrčnih okraskov, ki sledijo letnim časom.

Olga in Robi razlagata, da sta šele z ribnikom začela doživljati vrt v vseh njegovih razsež­nostih in odtenkih. Da je projekt končan, pa jima ni popolnoma verjeti. Na meji s sosedom se namreč vidi material za postavitev stene s starinskim vodnjakom, pa tudi o letni kuhinji so že padle besede …