Vrt je že pred petdesetimi leti začela oblikovati njuna teta in zastavila ogrodje, ki še zdaj predstavlja mogočno vrtno kuliso. Takrat je bila zasajena živa meja iz kleka in posajeni prvi iglavci okoli manjše meščanske hiše. Tudi brajda ni smela manjkati ali v tistih časih moderne enoletnice. Vsakokrat, ko so se skupaj peljali v Maribor, je sledil obvezen obisk kakšne vrtnarije in, jasno, domov so se vedno vrnili s kupom rož.

Ko se je teta, zaradi let, nehala intenzivno ukvarjati z vrtom, ga je leta 2001 prepustila Srečku in Simoni, da nadaljujeta njeno delo. Vendar ga nista samo nadaljevala, ampak nadvse uspešno nadgradila. Na slabih 2000 kvadratnih metrih površine sta obdržala vse bistvene sestavine in jih dopolnila z novimi in svežimi idejami, pa tudi nekaterimi tehničnimi rešitvami, ki jih prinese čas. No, gladko in brez težav seveda ni šlo in brez optimizma prav tako ne.

Izkušnje narekujejo spremembe

Tako kot vsi vrtoljubci sta si tudi onadva v začetku svojega vrtnega ustvarjanja dala duška in hodila od vrtnarije do vrtnarije. Na srečo je zemlja v Prlekiji zelo rodovitna in vse, kar sta dala vanjo, je uspevalo v harmonični in simpatični zmešnjavi. Takrat še nista imela do potankosti izdelane zamisli o tem, kakšen vrt si resnično želita. Simoni so bile všeč bolj sencoljubne rastline, Srečko pa se je navduševal nad bradatimi perunikami. Morda zato, ker ima tudi sam podobno bradico ... Ko pa niso tako uspevale, kakor bi morale, sta ugotovila, da je sence zaradi visokih iglavcev le preveč. Podrla sta tri bore in brajdo ter spustila na vrt več svetlobe; pa vendar premalo, da bi maslenice, ki sta jih začela takrat zbirati, lahko razvile in pokazale vso svojo lepoto. V njuni zbirki jih je bilo približno 300 različnih sort in večino sta jih že preselila na drugo, sončno stran vrta za hišo, kjer zdaj prijateljujejo z vrtnicami in potonikami.

Ko se svet odpre

Se jima je pa v tem času »odprl svet«, razlaga Simona. Začela sta spoznavati lastnike drugih vrtov po Sloveniji, jih obiskovati in poslušati njihove izkušnje, pa tudi k sebi sta jih velikokrat povabila. Postala sta nekakšna točka srečevanja vrtoljubcev iz vse Slovenije in tudi Hrvaške. Čisto vsi radi poseda(m)jo na imenitni leseni sedežni garnituri, delo prijatelja, ki ima pravo strateško pozicijo na koncu peščene dovozne poti, od koder je lep razgled na senčni del vrta. Pravzaprav sta z večino vrtoljubcev postala dobra prijatelja in pri njiju pregovor, da je dete kilavo, če je veliko babic, ne velja. Začetniško navdušenje je zamenjala preudarna presoja, razmislek in začel je nastajati vrt, ki resnično navdušuje. Z večjimi in manjšimi posebnostmi ter nenavadnimi domislicami.

Štori in lehnjak

Najprej sta se lotila senčnega dela pod iglavci. Dvignila sta jim krošnje, tako pridobila dodaten prostor in ga velikopotezno izkoristila. Prejšnje majhne okrogle gredice okoli debel so se morale umakniti in prepustiti prostor neenakomerno oblikovanim gredam, med katerimi se vije več zavitih poti, ki vrt še navidezno povečajo. Materiali na poteh so različni; prod, kamen, zastirka ali kar trata. Nekatere gredice so rahlo dvignjene in tako rastline približane očem. Simona in Srečko sta naredila več, tako jih imenujeta, štorovnjakov. Na njih imajo pomembno vlogo tudi večji kamni iz lehnjaka. Oboji skupaj delujejo, kakor da so tu od nekdaj in da ta del vrta ni delo človeka, ampak preprosto narave. A samo toliko časa, dokler ne pogledamo, kaj je tu zasajeno. Potem pa tudi poznavalcem zastane dih. Ob štorih, v njih in med kamni so zasajene prave dragocenosti, kot so arizeme, lepi čeveljci, podofili, trolisti, sangvinarije, kamnokreči, posebne praproti in še in še, da prave zbirke telohov, hortenzij, srobotov ali host niti ne omenjamo. Seveda pa je v poletni vročini treba ta del pod iglavci, ki jim v tekmi za vodo in hrano nežne rastlinice ne morejo konkurirati, občasno zalivati.

Dva vodna motiva

In na zbirko javorjev, še eno Simonino ljubezen, ne smemo pozabiti. Ti se v rahli senci in bogati zemlji odlično počutijo in vrt jeseni oblečejo v čudovite tople barve. Nekateri pa se radi nagibajo nad ribnik in malce nečimr­no občudujejo svojo filigransko lepoto v vod­nem odsevu. Tudi pri ribniku sta Simona in Srečko ugotovila, da je treba tisto, kar narediš, narediti dobro. Na začetku je bil dosti manjši, in ko se je preluknjala folija, sta jo zamenjala z močnejšo, kotanjo pa hkrati krepko povečala in dala dom zlatim ribicam. Pred kratkim se je temu vodnemu motivu pridružil še eden, popolnoma drugačen in umeščen na dvorišče. Idejo zanj je dal sin Denis. Ribnik je sicer »žepni«, vendar zelo zanimiv zaradi kraških kamnov, obsaditve z okrasnimi travami in pretakanja vode.

Tudi vrtnih dodatkov, veliko jih je delo Simoninih prijateljev in nekaterim se lahko od srca nasmejimo, ne manjka. Spretno so umeščeni med rastline, tako kot leseni kotički za posedanje in občudovanje vrta, lepega v vseh letnih časih. Tistemu, ki morda pogreša trato, pa bi Simona smeje se pojasnila, da je doslej (morda) res preveč prekopavala in eksperimentirala, da pa ima na voljo še sončni del vrta. Ta še niti na vrsto ni prišel in je zdaj samo »skladišče« za vrtnice, potonike, maslenice in druge, ki čakajo na stilsko preobrazbo prostora; s trato in manjšim zelenjavnim kotičkom.