V začetku dvorjenja se je Jožef hotel izkazati pri Marijinem očetu, zato se je ponudil, da mu bo pomagal v košu seno znositi v hlev. Pa mu je čez nekaj časa rekel: »Tam imate koš in tam hčerko, pa kar oba imejte.« Za človeka s prekmurske ravnice je delo v taki strmini resnično moralo biti pravo mučenje. Vendar je ljubezen premagala tudi to »malenkost« in na čudoviti lokaciji, z izjemnim razgledom in romantično cerkvico kot sosednjo stavbo, sta na Marijino željo začela graditi nizko hiško, ki je zdaj skoraj popolnoma zakrita z zelenjem. Okoli nje se svet samo toliko zravna, da lahko stopite okoli, posedite na klopi v senci in si spočijete oko na okoliških hribih ali pa na strmem vrtu. In se čudite, kako jima je uspelo.

Začetki segajo dobra štiri desetletja nazaj, ko so na 2000 kvadratnih metrih površine rasle samo stare jablane, robinije in množica sliv ter skrivale vaško smetišče. Kar dve leti je trajalo čiščenje terena in sekanje, od katerega je ostala samo ena jablana, na očiščeni površini pa se je začelo zasajanje. In to zelo strokovno. Kar seveda ni nič nenavadnega, če vemo, da je Jožef izučen vrtnar in je vso svojo delovno dobo skrbel za Mestni park in javne površine v Celju in okolici.

Sajenje na vrvi

Pa vendar je bila poseben izziv ureditev prehodov in poti po izjemni strmini, saj so nekateri deli vrta pravzaprav previsni. Zdaj tega skoraj ni opaziti, saj »previse« zakrivajo bujno razraščene rastline. Pri urejanju je Jožef velikokrat moral biti privezan z vrvjo, da ni zdrsnil po bregu. Zdaj se smeji ob spominu, kako je takrat izgubil zob. Ker so mu škarje padle iz rok in se je moral ponje stegniti, si je vrv, s katero je bil privezan, dal med zobe. Potem pa mu je zdrsnilo in vrv je s seboj odnesla zob. Tudi nekatera drevesa so morala biti privezana, dokler se niso pošteno vrasla in so se lahko sama upirala terenu. Je pa bila poseben problem erozija zemlje, ki jo je ob dežju vedno odnašalo in spiralo, tako da sta ponekod v lapor morala izvrtati luknje, v ved­rih znositi potrebno zemljo in šele potem saditi. Vmes pa še vedno postavljata iz šib narejene pregrade, ki vsaj nekaj časa pomagajo zadrževati zemljo.

Pravi mali arboretum

Sprva sta posadila breste, ginke, javorje, ced­re, kavkaške jelke, tise, rdečelistne bukve, bore in smreke. V desetletjih so se razrasli v pravi mali arboretum in so zdaj struktura vrtu, hkrati pa opora drugim rastlinam; brogovitam, mahonijam, metuljnikom, panešpljam, bodikam in drugim zanimivostim. V začetku so imele pomembno vlogo tudi enoletnice, ki so poskrbele za barvne poudarke, pozneje pa so se umaknile trajnicam. Posebno mesto pri Jožefu imajo že od takrat netreski in hoste, ki se jih kar ne more nagledati, zlasti spomladi, ko zeleni tulci njihovih poganjkov pokukajo iz zemlje. Jih pa ponekod kar z lonci vred posadi pod iglavce. Tako jih lahko zaliva in tudi voda ne odteče po bregu navzdol ... Mariji so vse rastline enako ljube, morda malo prednjačijo lesnate potonike in rododendroni, za katere pa oba priznata, da je z njimi prava muka, ker jim tukaj podnebje in zemlja ne ustrezata najbolj. Pa tudi pri hortenzijah je treba veliko truda, da na tej zemlji vsako leto pokažejo cvetove.

Nova imena rastlin

Na majhni ravnini imata še zelenjavni vrt, kjer pridelata vso zelenjavo, ki jo potrebujeta, in nekaj sadnih dreves, nad njo pa se dviga naravni skalnjak s celim kupom zanimivosti. Veliko sta jih prinesla iz tujine, saj sta oba rada potovala in spoznavala tuje vrtove. In tudi tiste pri nas. S številnimi njihovimi lastniki sta že pred leti spletla prijateljstva in jih skrbno negujeta. Takrat je bilo med njimi veliko izmenjave rastlin, saj nakupi v tujini niso bili mogoči. In tako so rastline dobile in še dobivajo nova imena. Zraven latinskega se namreč vedno doda še darovalčevo ime. Jožef in Marija rada delita svoje znanje in bogate izkušnje, zato že veliko let odpirata vrata svojega vrta obiskovalcem in širita vrt­no kulturo po okoliških krajih. In to znova in znova, vendar so obiskovalci po ogledu krepko zasopihani in z bolečinami v nogah. Morda se bolje kot njim na vrtu godi pticam, ki imajo na voljo takšne in drugačne unikat­ne ptičje hiške. Jožef jih pozimi izdeluje v svoji, iz nekdanjega hleva spremenjeni delavnici in je v svoji starinski obleki nadvse zanimiv vrtni okras.

Tudi za zabavo je čas

Je pa sprehod po vrtu vedno nekaj posebnega tudi zaradi Jožefovega humorja in pogledov na svet, ki se jim Marija samo prizanesljivo nasmiha. Tudi takrat, ko pride na vrsto še ena Jožefova vsakoletna obvezna dejavnost; sodelovanje na pustnih sprevodih. Na njih si da duška in s svojimi originalnimi domislicami in preoblekami zabava druge in sebe. Energije ne manjka ne njemu ne njegovi Mariji, čeprav sta že za nekaj let prekoračila sedemdeseta. Pred dvema letoma sta se tudi odločila izdelati ribnik. Uredila sta ga zelo blizu hiše, kjer je edina ravnina, v mislih pa že načrtujeta spremembo pri skalnjaku.