Juta Krulc je pred drugo svetovno vojno na arhitekturi diplomirala pri profesorju Ivanu Vurniku, z njim sodelovala pri projektu radovljiškega kopališča, potem pa svoje arhitekturno delo nadaljevala na vzhodu kraljevine Jugoslavije. V Sloveniji je njena ohranjena stavba rastlinjak pri gradu Brdo. Študij arhitekture je bil še najbliže njenim ambicijam, saj krajinske arhitekture v Ljubljani takrat še ni bilo mogoče študirati. V prvih povojnih letih je s svojimi ilustracijami cvetja sodelovala pri nastajanju Fenološkega slovarja, saj se je po diplomi razvila v odlično ilustratorko z izrednim občutkom za rastlinske podrobnosti. Formalno pridobljeno arhitekturno znanje je vseskozi nadgrajevala s strastnim zanimanjem za botaniko. Tako jo je profesionalna pot zanesla na fakulteto za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo, kjer je postala asistentka profesorja Cirila Jegliča, pozneje pa se je podala na samostojno pot vrtne oblikovalke.

Oblikovala je okrog 400 vrtov, pretežno družinskih, in načrtovala zasaditve javnih površin. Sodelovala je pri povojnem oživljanju Arboretuma Volčji Potok, uredila park Vile Tartini v Strunjanu, parkovne površine Gozdarskega inštituta pod Rožnikom v Ljubljani, preurejala površine posestva Brdo, sodelovala pri zasaditvah v Volčjem Potoku, načrtovala parka v Hrastniku in Radečah, največ njenega dela pa je vpeto v zasebne vrtove, znane ali anonimne. Vrt na domačem posestvu v Žireh, kjer je živela s hčerko Majo in zetom grafikom Tomažem Kržišnikom, je nastajal postopoma in kot nekakšno darilo lokalni skupnosti, saj je na ogled tudi javnosti.  

Dobrega vrta ne moreš narediti, ne da bi upošteval osebnost in želje lastnika, je bilo izhodišče njenega dela, pred tem pa je vedno proučila avtohtono rastlinje, ki raste v okoliški naravi, in značilnosti kraja. Njeni vodili sta bili preprostost in upoštevanje krajevnih razmer, značilnosti njenega oblikovanja pa organske oblike pri zasaditvah cvetličnih gredic. Bila je med začetniki oblikovanja s trajnicami pri nas. V šestih desetletjih oblikovanja z rastlinami si je pridobivala znanje tudi s potovanji po svetu, bila je v prijateljskih stikih s hortikulturnimi strokovnjaki, kakršna sta bila Jelena de Belder Kovačič in Ray Jeffs, s svojimi izkušnjami pa je do konca svojega življenja odpirala nova obzorja tako stroki kot ljubiteljem.