Če ji le uspe, med tednom postori vse potrebno, da lahko s hčerko Lino in partnerjem Denisom Batističem že v petek popoldne sede v avto. Po dobrih 45 minutah, kolikor traja vožnja iz Šempetra pri Gorici do Ankarana, vsi trije uživajo – na dopustu. Skoraj vsak vikend, že 17 let, tudi pozimi, saj je kamp Vagabund, skrit v gozdičku pod cesto med Debelim rtičem in Ankaranom (pravzaprav ga, če ne veš zanj, s ceste sploh ne opaziš), odprt vse dni v letu. V njem je kakšnih 40 prikolic, med katerimi je le nekaj sindikalnih, torej takšnih, v katerih se gostje menjajo, drugi so pavšalisti.

Tja so se »preselili« s hrvaške obale, potem ko so kamp v Kanegri najprej zaprli in nato odprli nudističnega. »Ankaran je veliko bliže, poleg tega smo se naveličali gneče in čakanja na meji s Hrvaško,« pojasni sogovornica, ki ji po 28 letih preživljanja počitniških dni v prikolici ne pride na misel, da bi se na dopust odpravila v kakšen hotel ali apartma. »Ponavadi smo si po koncu šole privoščili 14 dni šotorjenja na Korziki, drugače pa vse proste dni preživljamo tukaj,« pove Denis. Nad šotorjenjem je navdušena tudi hči Lina, ki se je lani razveselila nove pridobitve v kampu – v lokalu na študentski plaži pod kampom (tudi uradno se imenuje Na študentu) je namreč začelo delovati brezžično omrežje. »Skrajni čas je že bil,« veselo pove trinajstletnica in se ne zmeni za mamine poglede, iz katerih je razbrati, da je wi-fi popolnoma odveč.

Ko sedimo na terasi pred baldahinom in uživamo v razgledu na morje pod kampom, pogled pa kljub oblačnemu vremenu in dežju seže vse do Kopra na drugi strani, jih povprašam, ali jim ob takšnih deževnih dnevih ni prav nič dolgčas, ko so »obsojeni« na teh nekaj kvadratnih metrov pod streho. Niti najmanj, so soglasni. »Ploha ali dve ne pokvarita razpoloženja. Dolgčas nam ni. Malo beremo, malo pogledamo televizijo, se zabavamo, včasih gremo do sosedov in kakšno rečemo. Če kaže, da bo deževalo nekaj dni, pa ostanemo doma,« pravi Vanja.

Dež dobro dene tudi zelenju, ki so ga zasadili pred svojim počitniškim domovanjem. »Oleander z rdečimi cvetovi ob prikolici smo prinesli s Korzike, rumeno cvetočega tudi, tisti ob drevesu, kjer imamo plastične posode z vodo, pa so z Debelega rtiča. Palma je iz Šempetra, samo letos je zrasla za en meter, mimozo sta punci dobili pred tremi leti za osmi marec,« našteva Denis, Vanja pa doda, da so prav vse rastline zrasle iz potaknjencev.

Na nekaj kvadratnih metrih imajo vse, kar potrebujejo: udobna ležišča v prikolici, pod baldahinom manjšo, a nič manj udobno sedežno garnituro, na kateri poležavajo med gledanjem televizije, električno pečico in hladilnik, zunaj pa manjšo kuhalno ploščo na plin in žar. »Pravzaprav imamo vse, kar imamo tudi doma, le manj razkošno je vse skupaj. No, stranišča ni in se je treba sprehoditi nekaj metrov do (urejenih in čistih) sanitarij, pa vodo si moramo prinesti v posodah, ampak to vzameš v zakup,« pravi sogovornica. Na svoj račun pridejo tudi tisti, ki imajo hišne ljubljenčke. Vagabund je namreč eden redkih kampov, kjer so ti dovoljeni. »Ponavadi smo s seboj pripeljali našo muco, ki je bila prava miss kampa, a je poginila. Zdaj imamo doma dve majhni, ki sta še premajhni, da bi ju vzeli s seboj.« Ko bosta zrasli, zagotovo prideta. Prej ali slej bosta spoznali ježke, ki pogosto preverjajo, ali je kje kaj hrane zanje. Občasno se po kampu sprehodi napol udomačena lisica, tudi srne jih kdaj obiščejo …

Arhiv revije Deloindom+.