Rezultat bodo verjetno znali cenili tisti, ki ne najdejo moči, da bi zjutraj kravato uskladili z barvo srajce in te z barvo nogavic. Na vrtu namreč ni treba uskladiti le barv, ampak tudi teksture, čas cvetenja, razmere, v katerih določena rastlina uspeva. Da je še bolj zapleteno, je Sterle eden najbolj znanih zbiralcev rastlin pri nas. To pomeni, da so celotni botanični rodovi, ki jih pozna od sorte do sorte in vsako rastlino posebej ceni zaradi njenega značaja – zaradi oblike listov, vzorca, ki se ne njih pojavljajo, barve cvetov. To so tiste, zaradi katerih se je vredno z avtom voziti do Nizozemske, da bi jih kupil – zato ne smejo končati utopljene v množici drugih, oropane osebnosti, tistega zaradi česar so bile izbrane med množico drugih kultivarjev.

To vse se je moralo zložiti, da je Sterletov vrt, ki ga vrtoljubci poznajo pod imenom Zahostnikov vrt, danes eden najbolj prefinjenih v Sloveniji. To je tudi tisto, kar pri zgodbi o zbirateljski žilici sogovornika najbolj izstopa: kako streči neustavljivi želji po posedovanju nekaj sto različnih sort, včasih iste rastlinske skupine, in pri tem v svojemu vrtu ohraniti videz naravnega oblikovanja in ne nekakšnega industrijskega matičnega nasada.

Med prvinsko naravo in človekovim delom

Vse, kar sestavlja to zgodbo danes, je bilo tu pravzaprav od začetka. Sterle je odraščal v srcu Notranjske, s pogledom na Snežnik. Eden njegovih najzgodnejših spominov je, kako je v zgodnji spomladi po nepokošenih bregovih, prekritih s suho travo, polikano od snega, odkrival kosmatince. Že takrat so v vasi zanj govorili, da bo vrtnar, saj se je nenehno ukvarjal z rožami. Bil pa je, v botaničnem jeziku, precej nenavaden poganjek svoje družine, saj se nobeden drug ni zanimal za vrtove in rastline.

Študiral je biologijo in končal v akademski sferi, kot znanstvenik se je posvečal biologiji celice. Biologija pa ga je, pripoveduje, pogosto pripeljala tudi v »širšo« naravo, kjer je naletel na svojo prvo zbirateljsko strast: perunike. Nekako so to enake okoliščine kot pri zgodbi o kosmatincu: gre za odkrivanje presenetljive lepote, filigranskega izdelka narave, ki živi v skromnih razmerah. Morda za kontrast med mehkimi zelenimi travnimi pejsaži in presenetljivo globino modrovijoličastega cveta perunike.

»Iščem načine, kako bi združil svojo prvo in svojo zadnjo ljubezen,« pripoveduje danes, približno tri desetletja pozneje. V vrtu bi rad zasadil tak motiv, ki bi vseboval tisto, kar ga je v preteklosti tako prevzelo: okrasne trave, simbol divjega in prvinskega, in perunike kot simbol pestrosti, ki jo narava ponuja, človek pa s križanjem preoblikuje.

Perunike – šokiran od rokokojskega cveta

Na Maksimilijana Sterleta, ki se je pred tem dodobra spoznal že s slovenskimi samoniklimi sortami perunik, je namreč največji vtis naredil križanec 'Rococo'. Zagledal ga je na vrtu Mince Zobec na Brodu – danes ga sicer ni več, nadomestila ga je gostilna. V osemdesetih letih pa je bil to eden najlepših vrtov v Sloveniji, znan po rododendronih in tudi perunikah, pripoveduje Sterle. »Bil sem šokiran in prevzet,« pripoveduje ob spominu na velike modro-bele cvetove s krilci, v skladu z imenom, odetimi v volančke. Rococo je bil vstopnica v svet zbiranja rastlin in slovenska ponudba kmalu ni več mogla zadostiti njegovim željam. Odpravil se je v Nemčijo, k znani grofici von Zeppelin, in še dlje ter, po domače povedano, zavzeto »švercal« rastline. Na začetku devetdesetih je imel tako približno 450 sort visokih bradatih perunik.

V nasprotju s splošnim prepričanjem pa Sterle pove, da so to zahtevne rastline: hitro izčrpajo zemljo, treba jih je deliti in presajati in tako je njegova zbirka začela ugašati. Danes ima morda sto sort, pravi, vendar je kolekcija znova začela rastli: perunike so namreč čudovita rastlina za oris tega, kaj je mogoče doseči s križanje barv. In ta pestrost in možnost, da bi jo pokazal obiskovalcem svojega vrta, sta tisto, kar zbiralca znova mami ...

Hoste: rezervirano za liste

Prav vizualna pestrost je tisto, kar ga je zvabilo tudi v svet host – danes se Sterle lahko pohvali s približno 350 sortami. Njihova posebnost je, da je vse dogajanje pravzaprav rezervirano za liste, v zadnjem času tudi stebla. Nobeden od ljubiteljev teh rastlin jih, kot se zdi, ne sadi zaradi cvetov, pogosto porcelansko lepih in omamno dišečih.

Hosta je tako rekoč kultna rastlina vrtoljubcev postala tudi zato, ker – ob strukturni vrednosti – zahteva senco in tako zapolni tiste koščke vrta, ki so pogosto težavni. Poleg tega se, čeprav so njena zgodba listi, v resnici ponaša z neverjetnim naborom oblik: pri Sterletu tako najdemo več kot meter visoke rastline, ki bi na prvi pogled bolj sodile v tropski deževni gozd, pa drobižke, ki spominjajo na drobcena mišja ušesa. Od barv pa vse od sive, temno zelene, rumene, bele za poudarke in vse bolj tudi rdeče in rjave. »Žlahtnitelji so v zadnjem času začeli iskati načine, kako bi iz sort, ki imajo rdeča stebla, barvo prenesli še naprej na listje,« pravi Sterle. Barva, ki je pritegnila njega, je bila, se zdi, rumena: njegovi prvi ljubezni sta bili znani sorti 'Frances Williams' in 'June', obe zaznamovani z vzorcem sivkasto-zelene in rumene.

Tudi na področju host ima Sterle insiderski podatek: pravi, da rumenolistne sorte ne prenesejo več sonca kot zelene, kot je mogoče prebrati ponekod. Celo več, Sterle meni, da potrebujejo celo bolj globoko senco.

Trave v vrt prinesejo poezijo

Za človeka, ki je rad hodil v naravo in ki pravi, da so slovenski travniki in senožeti neprekosljivi v svoji naravni podobi, je bilo pravzaprav samo vprašanje časa, kdaj se bo navdušil za enega zadnjih trendov na področju oblikovanja vrtov s trajnicami, prerijske zasaditve s travami. »Nikoli nisem bil prijatelj tega, da bi travnike preprosto prenašali v vrtove. Ko pa sem sredi minulega desetletja naletel na dela belgijskega oblikovalca vrtov Pieta Oudolfa, sem začel opažati, da trave vrtu dajo povsem novo dimenzijo. Že najrahlejši veter vzvaluje njihove cvetove in bilke v nežno gibanje, nepozabni pa se mi zdijo tudi prizori jutranje rose, ki se ujame na robove,« pravi Sterle.

Prav trave, ob maski boga, ki počiva med njimi, dajejo temu vrtu najmočnejši pečat: spomladi in poleti blažijo barvno eksplozijo cvetja, jeseni pa prevzamejo komando in z velikimi potezami v različnih tonih rjave naslikajo podobo, da je ne bi znal ponoviti niti slikar, kot je nekoč priznal Emerik Bernard, ko je videl Sterletov vrt. V njem zdaj uspeva od 40 do 50 sort trav, največ med njimi trstikovcev, o katerih bo Sterle septembra tudi predaval obiskovalcem svojega vrta.

Najboljši vrtovi so tisti, ki govorijo množico jezikov, zgodovino, sedanjosti in preteklost, zavedno in nezavedno, slovesno in humorno. V njih so umetnost in obrt, žival in kamen. To so vrtovi, ki niso samo zbirka posajenih rastlin, ampak kraji, kjer se zadovoljno kramlja in se vsak dan odkrije kaj novega, hkrati se vse vrača k prijetnemu staremu: prvemu kosmatincu, ki je kazal ljubezen do rastlin, perunikam in človekovemu preoblikovanju narave, in travam kot prvinski lepoti, ki je pogosto prezrta. Taki vrtovi so panoramske slike v akvarelu in makro posnetki polža, ki je prilezel na vrh ene od blik okrasne trave in tam obvisel. Verjetno srečen. Je bil le na zbirateljskem primerku ...