Levstikov, Stari trg in Gornji trg z Ulico na grad sestavljajo urbano strukturo, ki sodi med najstarejše ljubljanske predele. Hiše, ki oblikujejo ulice, postavljene tesno druga ob drugo – nekatere so med seboj ločene le z ozkimi predahi –, so kljub baročni pre­obleki obdržale srednjeveško urbanistično zasnovo.

Starosti hiše, ki je z visokim trikotnim čelom obrnjena na strmo ulico, ni bilo mogoče ugotoviti, prav tako ne, kolikokrat in kako se je spreminjala. Iz ohranjenih pisnih virov in med prenovo odkritih sprememb v stavbnem ovoju je bilo mogoče razbrati le, da je bila leta 1846 dograjena. Najverjetneje je bila enonadstropna stavba tedaj tudi preurejena v večstanovanjsko najemniško hišo z nizkim bivalnim standardom. Večina stanovanj je imela eno samo sobo, v kateri je bilo kurišče za kuhanje in gretje. Kopalnic ni bilo, stranišča so bila skupna. Večstanovanjsko uporabnost je stavba obdržala več kot ducat desetletij, menjali so se le uporabniki in lastniki, ki so glede na splošni razvoj preurejali in posodabljali svoja bivališča. Po stari slovenski navadi vsak po svojih zmožnostih in videnjih uporabnega in lepega. Dediščino nakupa stare hiše, na imenitni lokaciji v jedru mesta, je tako poleg z vlago napojenih zidov, razsušenega in preperelega stavbnega pohištva in močno poškodovanega ostrešja sestavljal tudi neurejen, dotrajan in ponekod celo nevaren splet različnih in med seboj slabo povezanih inštalacij. Vendar je bila med podedovanimi sestavinami stare stavbe trdna in stabilna gradbena konstrukcija, sestavljena iz debelih, pretežno kamnitih ovojnih zidov in lesenih stropov.

Odstranitev poškodb  in ozdravitev stavbnih delov

Zaradi izjemno kakovostne gradnje in domišljene tektonike statična utrditev stavbe ni bila potrebna. Ker so zunanji zidovi zelo debeli, v pritličju 87 centimetrov, v nadstrop­ju pa deset centimetrov manj, je tudi ni bilo treba dodatno toplotno izolirati. Prostori za debelim stavbnim ovojem so namreč poleti prijetno hladni, pozimi pa za ogrevanje potrebujejo zelo malo energije, se pohvalijo lastniki. K izredni energijski učinkovitosti pripomore poleg debelih zunanjih sten še splošna odlika starih hiš: upoštevanje lokalnih vremenskih razmer v vseh podrobnostih, od umestitve v grajeno okolje, notranje razporeditve prostorov in razmestitve fasad­nih odprtin, ravno prav velikih za potrebno osvetlitev.

Toda bivanje v prenovljeni hiši zagotovo ne bi bilo tako kakovostno in energijsko učinkovito, če bi pri prenovi spregledali ali nepravilno ozdravili poškodbe, ki jih je povzročila dolgoletna vlažnost. Z drenažo na severni, vzhodni in zahodni strani so odpravili stalen vir vlage, na stenah so še pol metra nad njeno vidno mejo popolnoma odstranili omet, premaze in druge nanose. Zid so nato temeljito očistili škodljivih soli, ga osušili in ga tik nad tlemi impregnirali – po pripravljenih vrtinah so ga napojili s posebnimi emulzijami, ki preprečujejo dvig kapilarne vlage iz temeljnih tal. Nato so zidno konstrukcijo ometali s posebnimi ometi, ki vsebujejo velik del apnenega veziva. Ozdravitev poškodovanih zidnih delov so končali z barvanjem zadnjega finega in zglajenega sloja ometa.

Zelo poškodovane strehe ni bilo mogoče popraviti, zato so jo rekonstruirali. Stavba je dobila tudi nov baročni likovni videz z dodanim okrasjem v ometu in kamnu. Čeprav je bila ob nakupu brez vsakršnega okrasnega poudarka, preoblikovanje likovnega videza, izpeljano v soglasju s strokovnimi službami za varstvo nepremične kulturne dediščine, upravičuje okolje oziroma soseska stavb z izvirnimi baročnimi preoblekami.

V pritličju so prostore preuredili v delovne, namenjene lastni poslovni dejavnosti, sobe (stanovanja) v nadstropju pa je arhitekt Mladen Marčina smiselno povezal v novo sodobno stanovanje. Bivanje je razširil tudi pod streho, kjer sta urejeni otroški sobi. Vsi deli doma in poslovni prostori so opremljeni s sodobnimi inštalacijami, skritimi v omete in ohranjene lesene stropne konstrukcije. Popravljena in v izvorni obliki ohranjena je tudi večina lesenih tlakov in večji del zelo lepo izdelanega lesenega stavbnega pohištva, ki je obrušeno od stoterih prijemov rok na svoj način lepo in je sodobno opremljenim prostorom v pravi okras.

Notranja oprema  – lasten slog prebivalcev

Ob nakupu je bila hiša prazna, zato je bilo treba vse prostore opremiti z na novo izdelano ali kupljeno notranjo opremo. Ker je bilo vodilo nakupa in prenove živeti z naravnimi materiali, se usmeritev stanovalcev k ekologiji zrcali tudi v opremi stanovanja. Med naravnimi gradivi je na prvem mestu les. Pohištvo iz masivnega lesa, lahko, moderno in čistih linij, ustvarja v vseh prostorih občutek topline in ugodja. Pred obrabo in poškodbami je zavarovano z voski in naravnimi olji. Znano je, da takšna zaščita lesa ni samo zdrava in do okolja prijazna, ampak se tako obdelan les stara tako, da postane z leti še bolj privlačen. Tudi tekstil, iz katerega so izdelane prevleke sedežnih garnitur, foteljev in pregrinjal, je iz naravnih vlaken in ni obdelan s kemičnimi sredstvi.
Barvitost novega doma izhaja iz uporabljenih materialov za opremo: les, mavec in glina imajo lepe in subtilne barve in teksturo. Barvne poudarke ustvarjajo sveže barve tekstilij, umetniška dela in rastline pa so drobne posebnosti, ki pritegujejo pogled in jih stanovalci premeščajo odvisno od razpoloženja.

Med pohištvom izstopa ročno izdelana oprema kuhinje in jedilnice. Je po okusu časa, unikatna, izbrana, danes moderna, jutri zagotovo klasična. V majhni priročni mizarski delavnici jo je iz različnih vrst lesa izdelal družinski prijatelj, oblikovalec in ljubitelj lesa in lepega Primož Dolničar.

Izza debelih zidov se v poletnih mesecih živ­ljenje preseli na velik terasast vrt, ki se pne na grajski hrib. Tako kot baročna likovna podoba so tudi visoko v pobočje segajoči terasasti vrtovi razpoznavna značilnost stanovanjskih stavb, ki se v loku naslanjajo na brežino in ustvarjajo ulice in trge starega mestnega jedra. Dela na vrtu še niso končana. Tako kot nikoli ni končano urejanje doma, v katerem se resnično živi.