Zbirka Grajske stavbe je od leta 1990, ko je začela izhajati pri Partizanski knjigi v Ljubljani s sodelovanjem Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete, do danes uspešno pripeljala raziskovalno nalogo do konca. Zasluga za to gre sedanjim in preteklim rodovom raziskovalcev in zbiralcev, ki so že v prejšnjem stoletju skrbeli za to, da se je nekaj ohranilo, četudi se je veliko gradiva v viharnih časih vojn izgubilo, pokradlo in uničilo.

Zbirko je zasnoval Ivan Stopar. Posebej je treba poudariti zasluge zasebne založbe Viharnik, ki je od leta 1991 spremljala projekt in zalagala knjige v upanju, da bo naloga slej ko prej končana. Ivan Stopar v uvodu v štiriindvajseto knjigo Kras in Primorje vse to podrobno opisuje, kot tudi svojo »primopredajo« mlademu raziskovalcu Igorju Sapaču leta 2005, ki je zaključil serijo Grajske stavbe na Slovenskem kot topografsko obravnavo naše grajske arhitekture.

V zadnji knjigi omenjeni gradovi in dvorci so bili v preteklosti deležni različnih obravnav, nasploh pa velja, da je grajska dediščina na tem območju v slovenskem merilu slabo proučena in dokumentirana. Strokovne pozornosti, tako Stopar, so bile doslej deležne le največje in najpomembnejše stavbe, zlasti grad Rihemberk in dvorec v Štanjelu.

V obstoječi literaturi skoraj ni mogoče najti zanesljivih podatkov o gradu Vikumberg, o utrdbah Črni Kal in Tabor Draga ali o dvorcih v Lipici, Kastelcu, Klancu in Sežani, pozabljen je tudi nekdanji grad Dornberk kot eden najstarejših in najpomembnejših gradov v Sloveniji, prav tako ni bil deležen resne strokovne obravnave sicer zelo znan grad Socerb.

Poseben problem so protiturške in protiavstrijske vojaške utrdbe, ki so v slovenski Istri pod Kraškim robom nastale v času oblasti Beneške republike. Druga skupina so vile v zaledju obalnih mest, ki so jih kot središča manjših zemljiških posesti med 16. in 19. stoletjem gradile patricijske družine iz Kopra, Izole in Pirana.

Urednik Stopar se je odločil, da bo te stavbe predstavil v dodatni knjigi k pravkar končani zbirki. Morda bo vključil še kakšno vilo, ki je v zadnji knjigi ni, kot je Ferrarijeva s parkom in ribnikom v Štanjelu, ali vsaj dve vili nekdanjih mogotcev v Sežani.

O teh obstajajo številni dokumenti, medtem ko dokumentov o nekaterih v knjigi obravnavanih utrdbah ali ni ali so »rekonstruirani«, kot na primer Povir in še bolj Tabor nad Sežano, ki je glede na neraziskani tloris in dejanske ohranjene temelje močno predimenzioniran.

Dodana je še Sapačeva deplasirana pripomba, da so zdaj na vrhu vzpetine ohranjeni le še skromni ostanki razvaljenega zidovja, »ki so pogosto žrtev divjih kopačev in iskalcev zakladov«. V Sežani verjetno nihče ne verjame, da je na Taboru zaklad! Je pa med kraškimi rojaki krožila fantazijska pripoved, da vodi med Starim gradom in Taborom skrivni podzemni rov, čeprav je vsakomur jasno, da ga v živo skalo in na vrh hriba ne bi bili sposobni izdolbsti niti danes.

Kateri viri so bili v pomoč pri nastajanju zbirke, si lahko preberete na www.delo.si.