V obdobju šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja je slovenska arhitekturna praksa doživela zanimiv in edinstven razcvet, ki so mu botrovali različni faktorji: ekonomska rast, potreba po poslovnih in stanovanjskih prostorih, posebni profesionalni odnosi med arhitekti in gradbenimi podjetji. Arhitekti, kot so Milan Mihelič, Savin Sever, Stanko Kristl, Oton Jugovec, Miloš Bonča in Edvard Ravnikar, so v tem obdobju zgradili podobo sodobnih mest s hitrostjo, s katero se slovenski urbani prostor do tedaj še ni soočil. 

"Montažna gradnja, kompleksne betonske konstrukcije, nove gradbene tehnologije predstavljajo tematike, s katerimi se je takratna slovenska arhitektura soočala prvič. Ena od poglavitnih tematik slovenskih avtorjev tega obdobja je konstrukcijski izraz njihovih arhitektur. Konstrukcijski elementi so predstavljali osnovni in v nekaterih primerih tudi ekskluzivni predmet arhitekture," pojasnjujejo organizatorji predavanja. Zgradbe v tem smislu niso bile nikoli zasnovane po določenih stilističnih načelih, so še zapisali, temveč so izražale svojo statično iskrenost ali, kot se je reklo takrat, svojo "brutalnost": njihove konstrukcije so se iz statusa standardiziranih gradbenih in funkcionalnih elementov razvile v "konstrukcijske figure", v statične in hkrati skulpturne elemente. Eleganca statičnih elementov − jedra arhitekture – tako predstavlja tudi poglavitno formalno vrednost objektov.