Prenova stavbe je posebna. Kljub posodobit­vi jo še vedno odlikuje patina, posebna žlaht­nost, ki pripada podedovanim predmetom in je ni mogoče kupiti ali ponarediti.

Z uveljavitvijo avtomobila kot splošnega in vsem dostopnega prevoznega sredstva so se v neposredni bližini večjih mest razvila različno velika naselja enodružinskih hiš. V spalna naselja, tako na novo oblikovana poselitvena tkiva imenujemo, so se naselili meščani, ki se po opravljenem delu umikajo iz hrupnih in vedno bolj utesnjenih ter zato za življenje neprijaznih mest v mirno zelenilo predmestnega ali celo podeželskega prostora. Zunaj sicer prijazne Ljubljane, slovenske samozavesti, v kateri se z intenzivno pozidavo in močno dnevno migracijo meščanom opazno znižuje kakovost bivanja, sta si dom uredila tudi priznana, večkrat nagrajena umetnika, po izobrazbi akademska slikarja, po poklicu in delovni ustvarjalnosti pa restavratorka in pisateljica Lucija ter ilustrator Damijan Stepančič. Vendar njuno novo bivališče ni ena izmed sodobno oblikovanih samostojno stoječih hiš v že razviti ali na novo nastajajoči soseski v širšem okolju glavnega mesta. Je prenovljena hiša, ki stoji v jedru stare naselbine na poti med Ljubljano in morjem.

Njuno odločitev za ureditev doma v za življenje prijaznejšem okolju, ki ni povezano z grad­njo nove hiše na še nepozidanem zemljišču, lahko ob številnih razpravah o trajnostnem razvoju in trajnostni gradnji postavimo za vzor. S prenovo obstoječega, če res pošteno upoštevamo vse parametre, okolje obremenimo manj kot z gradnjo novega. Posebno če je obstoječi objekt rezultat modrega upoštevanja narave in navezanosti na stoletna graditeljska izročila. Opisano je namreč dokaz arhitekturne kakovosti, lepote, funkcionalnosti in racionalnosti, ki jo imajo skoraj vse hiše starih delov vaških in trških naselbin v našem podeželskem prostoru. Tudi hiše v slikovitem starem jedru, za umetnostno skromnim ter z urbanimi in arhitekturnimi motivi revnim sodobnim delom Senožeč.

Modra odločitev 
se je razvila postopoma

Lucija in Damijan sta v Senožečah, v naselju s prastaro zgodovino, natančneje v organsko zraščenem jedru z več praznimi kot naseljenimi hišami, kupila domačijo, vključeno v niz enonadstropnih hiš, ki s svojo postavitvijo oblikujejo vzpenjajočo se ulico med dvema nesomerno oblikovanima trgoma, nekoč zaradi vira vode stičiščema življenja in druženja. Zanjo sta se odločila iz preprostega navdušenja nad starim, posebnim in lepim – nad kakovostjo, ki se je kazala v ohranjenih značilnostih kraškemu prostoru prilagojenega stavbarstva in vidni patini, žlahtni in nenadomestljivi vrednosti starega. Kamnita hiša z ostrim izrazom in hladnimi linijami, z nizko in sploščeno streho, ki jo predirajo za okolje močnih vetrov značilno oblikovani zajetni dimniki, sprva ni bila namenjena stalnemu bivanju. Med prenavljanjem pa sta lastnika sklenila, da bosta v njej s svojo družino stalno živela. Prepoznala sta, da je stara hiša, ki se s spreminjajočo višino prit­ličnega dela, tako kot vse v vrsti, izvrstno prilagaja naklonu terena, polna spominov in občutkov, barv in zvokov ter prav posebnega sproščujočega miru, z eno besedo, duše. Zdaj, ko je bivanje v kamnitem domu že utečeno, zagotavljata, da je prijetno, udobno, ne predrago. Želita si, da bi se več ljudi za stalno naseljevalo v prenovljene stare hiše zunaj mest. To bi namreč močno prispevalo tudi k razvojnemu varovanju naše stavbne dediščine kot pomembnega dela slovenske kulture.

Korakoma izpeljana prenova

Na kamniti domačiji, ki se na jugozahodu odpira na dvorišče, zamejeno s kamnitim zidom, so bili pod eno streho združeni stanovanjski in vsi potrebni gospodarski prostori, ki se z različnimi višinami v pritličju prilagajajo rahlo vzpenjajoči se cesti. Čeprav je kmečki objekt zadnjo podobo najverjet­neje dobil s postopnim razvojem, njegova enkratna prilagojenost terenu in domišljena razporeditev prostorov, povezana z uporabnostjo in osončenjem, presegata delo marsikaterega sodobnega arhitekta.

Notranjo razgibanost pod eno streho združenih, a zaradi različne uporabe v življenju kmetije med seboj ločenih prostorov sta lastnika spretno izkoristila. Z manjšimi preboji sta vse povezala v stanovanjsko hišo z velikim delovnim prostorom, ateljejem, ki se razteza čez celotno površino nekdanjega prostora za spravilo krme nad hlevom in zaprtim, širokim prehodom s ceste na notranje dvorišče. Z ateljejem so v nadstropnem delu povezani še stari spalni prostori, ki so preurejeni v ravno dovolj velike otroške sobe s sanitarijami, in stopnice, ki povezujejo etažo s pritličjem. V pritličju so v nekoč pomožnih gospodarskih prostorih levo in desno od veže nastale sodobna kuhinja, spalnica in sanitarije. S prehodom mimo spalnice sta veža in kuhinja zvezani z izvorno odprtim prehodom s ceste na dvorišče. Prehod je zdaj obojestransko zaprt z velikimi vrati, v prostoru pa je vse, kar je potrebno v življenju družine – od restavratorske delavnice do omar za spravilo športnih rekvizitov, vrtnega orodja in drugo.

S preureditvijo prostorov je bila povezana tudi obnova stavbnih delov, izpeljana v najmanjšem mogočem obsegu. Pa ne zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, ampak zaradi vodila lastnikov, da mora hiša ohraniti čim več izvorne patine, tiste žlahtnosti, ki jo stavbe in predmeti dobijo s starostjo. Polna znamenj dolge uporabe je nenadomestljiva, v varovanju kulturne dediščine, tako nepremične kot premične, pa še posebej vredna.

Novi so streha, dimniki, stavbno pohištvo, tlaki v glini in lesu ter komunalna infrastruktura. Izpeljana je bila tudi utrditev konstrukcije s kovinskimi vezmi, pod streho pa so zidove zvezali z armiranobetonsko vezjo, v katero je sidrana tudi strešna konstrukcija. Stari ometi, ki so še dovolj trdni in suhi, pa so skoraj v celoti ohranjeni. Prav zaradi tega je hiša ohranila svoj od starosti obrušeni obraz.

Vse diši po dimu

V notranji opremi prevladuje staro, restavrirano ali kupljeno staro pohištvo. V celoti je z njim opremljena le soba za goste v nadstrop­ju, drugi pohištveni elementi, garderobne omare, stoli, mize pa so razpostavljeni po prostorih tam, kjer je pač to z uporabnega vidika potrebno. Z izjemo knjižnih polic pohištva ni veliko. Kljub temu so vsi prostori polni predmetov, ki se pojavijo in izginejo, saj je kreativnost lastnost prav vseh članov družine. Zdaj je na nadstropnem podestu postavljena razstava voščenih figuric, ki jih tu rezbarijo iz voska, tla v ateljeju so prekrita z nastajajočimi ilustracijami, v veži in spalnici pa slike prislonjene ob stene čakajo na roke restavratorke. Nikakršnega reda, pa vendar vse, kar opremlja in krasi prostore, vzbuja močno občutenje intimnosti, doma in varnosti. Zapisano še posebno potrjuje velika vstopna veža, nekoč osrednji bivalni prostor – kuhinja z odprtim ognjiščem. Odprto zidano ognjišče, še včeraj osrednji element opreme in okras vsakega kraškega doma, je zdaj izjemno in redko. Od tal je ognjišče dvignjeno približno šestdeset centimetrov in sestavljeno iz preprosto oblikovanih kamnitih elementov, ki so na čelni strani kamnoseško okrašeni s cvetlicami. Ohranjena je tudi ognjiščna klop z visokim naslonjalom. Ognjišče pa ni le v okras kot spomin na preteklost, ampak v zimskih mesecih na njem pogosto gorijo debela polena, po prostoru pa se širi prijetna toplota in z njo značilni vonj po dimu. Veža z živim ognjem je središčni prostor druženja, na žerjavici pečejo tudi koruzo, kostanj, krompir.