Že od začetka v tedanji Jugoslaviji se je odpiral svetu in predstavljal pregled mednarodnega oblikovanja. Ključni elementi bienala, predstavitev dobro oblikovanih izdelkov aktualne produkcije, mednarodna žirija, ki najboljšim podeli nagrade, katalog, ki izide ob vsakokratni razstavi, in spremljevalni dogodki s področja oblikovanja so se ohranili do danes. Za BIO je dolga pot ene najstarejših tovrstnih prireditev v svetu, v tujini prepoznavne in cenjene oblikovalske nagrade in mednarodne razstave. V skoraj petih desetletjih je bienale odločilno zaznamoval tudi razvoj slovenskega oblikovanja.

BIO 1–BIO 3, 1963–1968

V 60. letih se pojavijo pobude za uveljavitev oblikovanja, naklonjen jim je tudi ljubljanski župan, arhitekt Marjan Tepina. Leta 1963 ljubljanski mestni svet ustanovi BIO. Potekal naj bi v vmesnih letih med mednarodnim grafičnim bienalom. Vodenje BIO je zaupano oblikovalcu Marijanu Gnamušu.

Povojno obdobje Jugoslavije zaznamuje nagel razvoj industrije, ki pa se v 60. letih upočasni. V industrijo se počasi, a vedno bolj vključuje oblikovanje. Prizadevanja stroke postajajo močnejša. Ustanovi se študij oblikovanja – smer B (deluje dve leti), sledi prvi poskus ustanovitve oblikovalskega centra, v tovarnah se odpirajo oblikovalski oddelki.

BIO 4–BIO 9, 1971–1981

Težke finančne razmere na začetku 70. let privedejo do zastoja pri organizaciji bienala. BIO 4 prestavijo za leto dni. V letih od 1971 do 1981 na razstavah sodelujejo le jugoslovanski oblikovalci, razstavi BIO 5 in BIO 7 sta mednarodni. Leta 1972 BIO preide pod okrilje na novo ustanovljenega Arhitekturnega muzeja Ljubljana, predhodnika MAO, kar je ključno za ohranitev prireditve.

Pomen oblikovanja v industriji je treba še vedno utemeljevati. Prodaja v velikih serijah nemalokrat uspava proizvajalce, da oblikovanje obravnavajo kot obstransko dejavnost. Vpliv iz tujine je velik, zlasti pri opremi doma. Želje po dobro oblikovanih izdelkih presegajo ponudbo na domačem trgu. Ta se omejuje na kopiranje licenc in izdelavo preverjenih izdelkov. Pojavi se nov material v slovenski proizvodnji – plastika.

BIO 10–BIO 18, 1984–2002

Na pobudo mednarodne žirije BIO 9 se organizatorji na začetku 80. letih odločijo prirejati zgolj razstave z mednarodno udeležbo. Poglablja se sodelovanje z mednarodnimi oblikovalskimi institucijami in njihovi nacionalni izbori so do leta 2008 temelj bienalnih razstav. Po BIO 12, zadnjem v Jugoslaviji, BIO 13 zaradi političnih razmer pripravijo šele čez štiri leta.

Leta 1984 na Akademiji za likovno umetnost ustanovijo študij oblikovanja. Na začetku 80. let se v Jugoslaviji začnejo kazati znaki gospodarske krize in do 90. let se vse skupaj stopnjuje. Razpad skupne države vodi tudi v prilagoditev delovanja gospodarstva po tržnih načelih. Nekatera podjetja zato razpustijo razvojne oddelke, druga pa v vključitvi oblikovanja v proizvodnjo vidijo konkurenčno prednost.

BIO 19–BIO 22, 2004–2010

Bienalne razstave potekajo na različnih prizoriščih (Moderna galerija, Gospodarsko razstavišče, Cankarjev dom, Ljubljanski grad, Rog). Od leta 2004 so na ogled v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na gradu Fužine. Vse močnejše so težnje po vsebinski posodobitvi bienala. Leta 2008 organizatorji odpravijo nacionalne selekcije in namenijo pozornost novim področjem oblikovanja, zlasti storitvenemu in informacijskemu oblikovanju.

V globaliziranem svetu se definicija oblikovanja nenehno spreminja in širi, bolj se osredotoča na izdelke, procese, storitve in sistem v celotnem življenjskem ciklu. Oblikovanje postane osrednji dejavnik inovativne humanizacije, tehnologije in kulturno-gospodarske izmenjave. V Sloveniji zavedanje o njegovem pomenu raste, pojavljajo se novi oblikovalski dogodki, oblikovalci so vključeni v mednarodne mreže in prejemajo nagrade v tujini.

BIO 23, 2012

Da bi BIO vrnili v središče pozornosti mednarodne javnosti, prvič v njegovi skoraj 50-letni zgodovini izbor predmetov za razstavo zaupajo mednarodnima kustosinjama Margo Konings in Margriet Vollenberg. Zaradi številnih novih področij oblikovanja pridevnik industrijski izgublja svoj pomen, zato organizatorji spremenijo ime v Bienale oblikovanja.

Na začetku 21. stoletja oblikovalci raziskujejo možnosti, ki jih ponujajo nove tehnologije, digitalizacija, globalizacija, eksperimentalne procese in se odzivajo na okoljska vprašanja. Pojavljajo se nove oblike proizvodnje, govori se o tretji industrijski revoluciji, ki jo omogoča združevanje novih tehnologij: pametne programske opreme, spret-nejših in cenejših robotov, tridimenzionalnega tiska in novih materialov.