Z uporabo vode iz domačega vodnjaka ali šterne, kot pogosto imenujejo ta vodni vir na Primorskem (na Dolenjskem mu pravijo štirna, v Beli krajini se pojavlja tudi poimenovanje lešterna ali leštirna), lahko pri stroških za vodo prihranimo tudi do 60 odstotkov. Raba vode iz vodnjaka, ki jo črpamo iz podtalnice, pa je od leta 2004 dovoljena le na podlagi pridobljenega vodnega dovoljenja, kadar gre, na primer, za rabo vode za lastno preskrbo s pitno vodo, zalivanje vrta, pridobivanje toplote in podobno. Do avgusta 2004 je bilo podanih približno 40.000 vlog za izdajo vodnega dovoljenja, odobrenih jih je bilo okrog 29.000. Do začetka letošnjega leta je bilo po podatkih Agencije RS za okolje, ki vodi evidenco vodnih dovoljenj, tako imenovano vodno knjigo, za lastno preskrbo s pitno vodo skupaj izdanih okrog 40.000 vodnih dovoljenj, vsako leto pa dobijo približno tisoč novih vlog.

Na Agenciji RS za okolje poudarjajo, da raba vode iz lastnega vodnjaka za lastno preskrbo s pitno vodo ni dovoljena, če ima stanovanjska stavba možnost priključitve na javni vodovod. V takšnih primerih vodnega dovoljenja ne izdajo. Pri odločanju o rabi vode je treba upoštevati tudi vodovarstvene režime, naravovarstvene režime in podobno, v vodnem dovoljenju pa so navedeni vsi pogoji rabe vode, med njimi vrsta rabe vode, območje rabe vode (katera stanovanjska stavba, zemljišče), namestitev števca in največja dovoljena količina rabe vode, dodajajo na agenciji.

Obnova starega vodnjaka

Vodnjak na dvorišču ali v bližini doma je bil v preteklosti, ko dostop do vode ni bil tako samoumeven, pravo razkošje. Po slovenskih vaseh je veliko vodnjakov iz obdobja med obema vojnama. Ko je v vasi prišel vodovod, so jih veliko opustili, nekatere celo zasuli, zdaj pa, ko se ljudje iz mest vračajo na podeželje, spet odkrivajo njihovo vrednost in prednosti. Ni jih malo, ki se lotijo temeljite obnove starega vodnjaka.

Vodnjak, ki ne drži več vode, je najbolj preprosto sanirati, če je betonski ali zidan z zidaki. »Klasični načini tesnjenja, ki zagotavljajo vodotesnost, so precej dragi, delo je zamudno, rezultat pa največkrat ni takšen, kot smo si želeli. Samo premaz z različnimi masami na podlagi cementa in nanašanje s čopičem ali valjčkom pa praviloma ne zadošča,« pravi Radovan Kobal iz podjetja Titro. Zaradi različnih načinov gradnje so različni tudi načini hidroizolacije. Ena možnost je hidroizolacija sten vodnjaka s PVC-folijo, pod katero se po potrebi najprej položi poseben drenažni filc. Pri tem je treba po besedah sogovornika paziti na odtoke in preboje skozi stene za razne cevi, da zagotovimo popolno vodotesnost. Druga možnost je trajnoelastični poliuretanski premaz, ki ga je treba na stene vodnjaka nanesti v najmanj dveh slojih. To lahko izvedemo tudi sami, a je delo kljub temu bolje prepustiti strokovnjaku. »Ne glede na to, za kateri način hidroizoliranja se odločimo, je treba najprej sanirati vse vidne poškodbe na stenah in tleh vodnjaka,« opozarja Kobal, nato pa stene oprati z visokotlačnim čistilcem.

Čiščenje vodnjaka vedno opravimo v dveh fazah, pravi Tomislav Crnković iz podjetja Geo­invest: »Najprej je treba očistiti notranjost, kjer se sčasoma naberejo razne used­line in tudi predmeti. To naredimo s ščetkanjem. Nato očistimo še okolico vodnjaka. S črpalko se namreč v sam vodnjak in njegovo okolico prinesejo drobne frakcije peska, manjše od milimetra, in mulj.« Okolico in vodnjak je po njegovih besedah mogoče očistiti na dva načina, in sicer s kompresorskim izpihovanjem in s tako imenovanim batiran­jem. »Pri tem postopku dobesedno ustvarimo podtlak in iz vodnjaka posesamo umazanijo. Nato s kompresorjem izpihujemo vodnjak toliko časa, dokler iz njega ne teče čista (bistra) voda,« pojasnjuje Crnković. Batiranje je priporočljivo za vodnjake večjih mer (s premerom več kot pol metra), izpihovanje pa je mogoče izvesti na vseh cevljenih vodnjakih. Sogovornik dodaja, da je treba iz vodnjakov večjih mer (s premerom 60 centimetrov in več) včasih tudi fizično odstraniti večjo nesnago; pred kratkim so morali, denimo, sekati korenine, ki so se razrasle skozi filtrske odprtine.

Na vprašanje, kako pogosto je treba čistiti vodnjak, sogovornik odgovarja, da je to odvisno od tega, kako pogosto ga uporabljamo: »Če ga uporabljamo vsak dan, svetujem čiš­čenje na 10 do 15 let. Če ni bil v uporabi več let, pa je najbolje preveriti stanje s kamero in se nato odločiti za nadaljnje ukrepe. Na trgu je na voljo tudi veliko vrst različnih kemičnih sredstev, ki lahko pridejo prav pri čiščenju, vendar jih pri nas ne uporabljamo.«

Dovoljenja za postavitev novega

Vodnjak za lastno preskrbo s pitno vodo, ki ni globlji od 30 metrov, je po pravilniku o vrstah objektov enostavni objekt, za gradnjo katerega zadostuje pridobitev lokacijske informacije. Pri tem je treba upoštevati lokacijske pogoje, ki jih glede oblikovanja in postavitve objektov določa izvedbeni prostorski akt; če v lokacijski informaciji ni takih pogojev, je lahko vodnjak kakršne koli oblike.

Poudariti je treba, da je gradnja vodnjaka brez gradbenega dovoljenja mogoča le na zemljišču gradbene parcele, ki pripada stanovanjski stavbi, zgrajeni na podlagi gradbenega dovoljenja. Če je gradbena parcela na območju, varovanem s predpisi o ohranjanju narave, oziroma na območju, varovanem s predpisi o varstvu kulturne dediščine, moramo pred začetkom pridobiti soglasje pristojnega organa, pa tudi vodno soglasje za lastno preskrbo s pitno vodo (vodno soglasje je treba pridobiti pred vsakim posegom v prostor, ki bi lahko trajno ali začasno vplival na vod­ni režim ali stanje voda).

Upoštevati je treba še nekaj omejitev. Če bodo na gradbeni parceli poleg vodnjaka še drugi enostavni objekti, morajo biti drug od drugega oddaljeni najmanj 1,5 metra. Če se stikajo oziroma imajo skupne konstrukcijske elemente, njihova skupna površina ne sme presegati 70 kvadratnih metrov, razpon njihovih nosilnih delov pa je lahko največ tri metre. Skupna površina vseh objektov za lastne potrebe pa ne sme presegati 30 odstotkov proste površine gradbene parcele, to je površine zemljišča znotraj meja gradbene parcele, od katere se odšteje površina zemljišča, na katerem stoji stavba.

Če bo vodnjak namenjen za preskrbo s pit­no vodo nestanovanjskega objekta oziroma bo voda iz njega namenjena za opravljanje poslovne dejavnosti, ga ne glede na to, da je enostavni objekt, ni mogoče graditi brez gradbenega dovoljenja.

-----

Obnavljanje krajevnih vodnjakov
V Sloveniji imamo na podeželju veliko zapuščenih in propadajočih vod­nih virov, ki so del bogate naravne in kulturne dediščine. Leta 1998 je skupina Helios ob podpori ministrstva za kmetijstvo in okolje začela partnerski projekt Heliosov sklad za ohranjanje čistih slovenskih voda, v okviru katerega finančno podpira tudi obnovo slovenskih krajevnih vodnjakov in razvoj ter nastanek vodnih učnih poti. Do zdaj so obnovili že več kot 80 različnih vodnih virov v več kot 70 slovenskih občinah in uredili okrog 40 vodnih učnih poti. Glavni namen sklada je z oživljanjem vodnjakov širiti zavest o celovitem pomenu vode v človekovem okolju in s tem spodbujati aktivno delovanje za njeno ohran­janje v lokalnem okolju, obnovljeni vodnjaki pa hkrati polepšajo podobo trgov, vasi in mest, pojasnjujejo v Heliosu. Zaradi intenzivnega kmetijstva in vpliva industrije, onesnažene podtalnice, nesmotrne rabe vode in podnebnih sprememb so takšne prvotne oblike vodnih virov vedno pomembnejše v lokalnih okoljih. Projekt oživljanja slovenskih krajevnih vodnjakov je namenjen občinam oziroma krajevnim skupnostim, ki lahko dajo pobudo za obnovo posameznega vodnega vira. Občine kot nosilke projekta morajo poskrbeti za vso potrebno dokumentacijo in soglasja za obnovo, z izvajalcem izpeljati obnovo ter zagotoviti tudi del lastnih sredstev. Prednost imajo projekti, ki vključujejo idejno zasnovo lokalne vodne učne poti tako, da bo izbrani vodni objekt del vodnega ekosistema. Načrte vodnih učnih poti pripravljajo učenci osnovnih ali srednjih šol pod vodstvom mentorjev in se potegujejo za denarno nagrado 1050 evrov iz nagradnega sklada v višini 4200 evrov. Heliosov sklad se sicer financira z deležem od prodaje okolju prijaznih Heliosovih premazov na vodni osnovi; od vsakega prodanega litra premazov, označenih z ribico v soncu, gre v sklad 0,25 evra.