Besedo mokrišča mnogi povezujejo zgolj z močvirji in tako ali drugače poplavnimi območji, vendar niso somo to. Izraz se lahko uporabi tudi za vodne ekosisteme jezer, rek ali npr. plitvih predelov morja, kjer globina obalne vode ne presega šestih metrov. Pomembno je, da združujejo značilnosti vodnih in kopenskih ekosistemov, ki so med seboj povezani in se celo spreminjajo.

Na slovenskem sezmamu mokrišč svetovnega pomena so tako poleg Cerkniškega jezera in Sečoveljskih solin vpisane tudi Škocjanske jame. Ta najpomembnejši podzemeljski pojav na Krasu in v Sloveniji je edini (naravni) spomenik pri nas, vpisan na Unescov seznam svetovne dediščin,e in prvo vpisano podzemeljsko mokrišče na svetu. Posebne življenjske razmere in kraške oblike tu ustvarja predvsem veliko nihanje vode.

Mokrišča so območja, na katerih narava zbira vodo. Z zadrževanjem nas varujejo pred poplavami, delujejo kot prečiščevalni filter in dajejo zatočišča številnim rastlinam in živalim. Čeprav so pomemben ekosistem, ena od glavnih postaj pri kroženju vode ter bogat vir hrane in pitne vode, so pri nas marsikje ogrožena. V Sloveniji, ki je sicer bogata z vodami, so regulacije vodotokov in osuševanje zemljišč povzročili, da voda hitro odteka iz pokrajine. Ena od posledic posegov v naravno okolje je znižana sposobnost zadrževanja vode. Za to funkcijo so pomembna obraščena rečna korita, mrtvice in rečni rokavi, poplavni logi in druga rahlo ugreznjena zemljišča, ki so občasno poplavljena. Če bi pri načrtovanju posegov ohranjali ali obnovili takšna območja, bi naravi pomagali zadržati vodo v pokrajini in tako znižali konice visokih voda, ki zdaj povzročajo poplave na naseljenih območjih.