Roko na srce, mojemu televizorju (še) nič ne manjka, čeprav mi je znanec ob primopredaji rekel, da verjetno ne bo zdržal dlje kot eno leto, ker se »ob robovih zaslona pojavljajo neke črte in vse kaže, da bo prej ali slej vzel konec«. Ves ta čas dela brezhibno, tiste črte ob straneh so brez kakršnih koli posegov serviserja izginile prej kot v mesecu dni. Še najbolj mi gredo na živce črne sledi elektrosmoga na zgornjem delu njegovega ohišja, ki se razpasejo tudi na poličko nad njim. In, seveda, njegova teža, saj en par rok ne zadostuje, če ga želiš premakniti. Tudi kakšen centimeter več po diagonali ne bi bil odveč, v tem pogledu namreč moj primerek kljub robustnosti in teži spada med malčke.

Preden bi se torej (z nekajletno zamudo) uresničila napoved mojega znanca, sem se odločila, da raziščem ponudbo na tem področju. Najbolj priročen vir informacij – splet – me je kaj hitro postavil na realna tla. Plazma, LCD, LED, OLED, z razumevanjem teh kratic ni bilo težav, vse druge, s katerimi proizvajalci (in trgovci) v seznamu lastnosti hvalijo svoje izdelke, pa so mi bile večinoma španska vas. Nevednosti me je rešil slovarček izrazov, ki sem ga našla na spletnih straneh enega več­jih ponudnikov tovrstne opreme pri nas. Ko se bom končno odpravila v trgovino, bom lahko prodajalcu vsaj malce bolj prepričljivo kimala, češ da razumem, kaj mi razlaga …

Po dveurnem brskanju po spletu še vedno nisem vedela, kakšen naj bi bil novi okras moje dnevne sobe. Jasno mi je bilo le, da poplava najrazličnejših modelov prav nič ne olajša izbire. Če bi spadala med tiste, ki se navdušujejo nad pametno tehnologijo, ne bi bilo težav – logična izbira bi bil pametni televizor, ki omogoča neposreden dostop do interneta, brez računalnika ali kakšne druge naprave. Pametni televizor spremlja navade uporabnika in ve, kateri so njegovi najbolj priljubljeni programi in vsebine, mi pojasni prodajalec v Big bangu. Ko ga prižgeš, te najprej opomni na tvoje priljubljene oddaje, na njem lahko uporabljaš različne aplikacije, s katerimi dostopaš do informacij in zabavnih vsebin. Povežeš ga lahko tudi z drugimi pametnimi napravami, na primer z mobilnim telefonom, tabličnim ali prenosnim računalnikom. Tako si lahko, denimo, na televizijskem zaslonu ogledaš fotografije ali videoposnetke, ki so sicer shranjeni v računalniku. Tehnološki friki se navdušujejo nad funkcijo zrcaljenja zaslona, ki omogoča, da v nekaj sekundah, brez interneta ali povezave bluetooth, prenesemo sliko z zaslona tablice ali pametnega telefona na televizijskega in nasprotno. Ali nad funkcijo dvojnega pogleda, ki omogoča, da tisto, kar gledamo na televizorju, z nekajsekundnim zamikom vidimo tudi na pametnem telefonu.

Ampak vsega tega ne potrebujem. Katera merila naj me torej vodijo pri nakupu novega aparata? Za začetek, pravijo v Big bangu, je treba izbrati pravo velikost zaslona. Ta naj ustreza oddaljenosti televizorja od sedežne garniture ali fotelja. Človeka sicer prime, da bi v svojo dnevno sobo odnesel največji zaslon, a to ni najbolj priporočljivo. Če je razdalja med televizorjem in sedežno meter in pol, je priporočljiva diagonala med 66 in 81 centimetri. Za razdaljo dveh metrov lahko izberemo diagonalo med 94 in 107 centimetri, medtem ko je televizor z diagonalo 140 centimetrov in več primeren za veliko dnevno sobo, kjer sedimo tri metre ali več stran.

Izbiro ustreznega zaslona narekujejo tudi gledalne navade uporabnika, dodajajo v Harvey Normanu. Lepe barve in dobra ostrina so pomembne za tiste, ki gledajo predvsem informativne oddaje in filme. Za športne navdušence je pomemben podatek o hitrosti osveževanja slike in kakovosti njenega gibanja, medtem ko je za filmofile in navdušence nad videoigrami nepogrešljiva slika v visoki ločljivosti z izrazitimi kontrasti in barvami. Kakor pravijo v Big bangu, je precejšnja razlika med zasloni z oznako HD ready in full HD. Prvi lahko predvajajo sliko z najmanj 720 slikovnimi točkami po višini, kar pomeni kakovostno sliko v visoki ločljivosti, ki je veliko kakovostnejša od tiste, ki smo je bili vajeni pri starih televizorjih. Njihova pomanjkljivost pa je, da ne prikazujejo optimalne ločljivosti pri programih in vsebinah, ki so posneti v polni ločljivosti. Boljša izbira je zato zaslon z ločljivostjo full HD, ki lahko prikaže sliko v polni ločljivosti (1920 slikovnih točk po širini in 1080 slikovnih točk po višini), ostro in polno podrobnosti, ki so prikazane v naravnih barvah in visokih kontrastih. Zasloni full HD imajo dvakrat večjo ločljivost kot zasloni HD ready, kar se še zlasti opazi pri večji diagonali, mi je pojasnil prodajalec v Mercator tehniki in dodal, da naj glede na to, da na televiziji poleg informativnih oddaj rada gledam predvsem filme, razmislim o modelu s posebno funkcijo osvetlitve, ki osvetli steno okrog televizorja, kar blagodejno vpliva na utrujene oči in pričara prijetno ambientalno osvetlitev prostora, za ljubitelje filmov pa je menda dobrodošlo tudi 3D-prikazovanje slike (takšnim modelom so priložena tudi 3D-očala) …

Moj pohod po trgovinah se je končal brez nakupa, pa ne zato, ker se ne bi mogla odločiti za ta ali oni model. Precej natančno namreč vem, kaj bo v bližnji prihodnosti stalo na regalu nasproti sedežne v moji dnevni sobi. A to se bo zgodilo šele takrat, ko bo zdaj delujoči televizor spustil dušo. Do takrat pa bom bolj ali manj redno čistila elektrosmog z njegovega ohišja …

-----

Nova pridobitev naj bo tudi energijsko varčna

Od decembra 2010 morajo proizvajalci televizorjev svoje izdelke označevati z energijskimi oznakami. Dejstvo je, da televizorji v povprečnem gospodinjstvu porabijo skoraj deset odstotkov energije. Evropska komisija je ob uvedbi energijskih oznak za televizorje izračunala, da bi z nakupom 127-centimetrskega aparata z oznako A namesto D na leto prihranili 35 evrov. Do letos so za televizorje veljale oznake od A do G, zdaj pa se postopoma uvajajo oznake s plusi, ki presegajo energijsko učinkovitost razreda A (A+, A++ in A+++) in bodo postale obvezne do leta 2020. Na energijski nalepki za televizorje poleg informacije o varčnosti (energijski razred) najdemo tudi podatek o porabi električne energije med delovanjem (W) in letno porabo (kWh). Z energijsko učinkovitostjo in varčno rabo elektrike med delovanjem se ponašajo zaloni LCD-zasloni z LED-tehnologijo; njihova poraba je občutno manjša kot pri običajnih LCD-zaslonih ali plazmah, tudi v naših trgovinah je na voljo kar nekaj modelov različnih proizvajalcev, ki se uvrščajo v energijski razred A+.

-----

Delujoč televizor podarimo nekomu, ki ga potrebuje, nedelujočega pa ne smemo odvreči v zabojnik za mešane odpadke, ampak moramo poskrbeti za njegovo ekološko uničenje. Ena možnost je, da ga odpeljemo v center za ločeno zbiranje odpadkov ali počakamo na odvoz kosovnega materiala. Najbolj elegantna rešitev pa je, da ga pustimo v trgovini, kjer smo oziroma nameravamo kupiti nov aparat. Trgovec je namreč dolžan vzeti stari aparat in ga predati v predelavo enemu izmed pooblaščenih podjetij, ki zbirajo odpadno električno in elektronsko opremo, torej e-odpadke. Tam bodo najprej razstavili plastično ohišje starega televizorja, odstranili aluminijaste dele, tiskana vezja in vse kable, odbili tuljavo s katodne cevi in z nje pobrali še vse kose plastike in gume. Delavec v osmih urah v povprečju razstavi približno 30 televizorjev.