Biotično varstvo rastlin je zelo povezano z ohranjanjem naravnega ravnovesja na vrtu in v njegovi okolici. Uporablja koristne žive organizme, ki bodisi plenijo ali parazitirajo škodljivce v tleh ali na zelenih delih vrtnin. Spoznavanje načinov njihovega delovanja omogoča, da jih je vedno več v obliki komercialnih pripravkov dostopnih tudi vrtičkarjem, a ker gre za živalice, ki so razširjene tudi v naravi (od žuželk do očem skoraj nevidnih drobnoživk), je pomembno, da hkrati na vrtu vzdržujemo razmere, ki jih potrebujejo za svoje delovanje. Tudi s tem, da čim manj uporabljamo pesticide in skrbimo za organsko snov v tleh, poudari sogovornica.

Biotično varstvo ne pomeni le »umetnega naseljevanja« koristnih organizmov, temveč tudi to, da jih na vrt privabljamo iz narave in se jih na njem trudimo obdržati. To, da danes za zgled dajemo vrtove naših babic z mešanimi posevki in cvetličnimi gredicami, ne pomeni obujanja nostalgije, temveč je najbolj učinkovit način za ohranjanje ravnovesja, pravi Škerbotova. Veliko koristnih žuželk, katerih razvojne oblike uničujejo uši, resarje, rastlinjakovega ščitkarja, tripse ali pršice, se namreč v odrasli dobi hrani s cvetnim prahom, privabljajo jih različne barve, zato je pomembno, da na vrtu ves čas kaj cveti. V bližini cvetic si poleg tega poiščejo skrivališča za prezimovanje ali odlaganje jajčec. Podoben je namen postavljanja domovanj za koristne žuželke, ki se čedalje bolj uveljavljajo tudi pri tržnih ekoloških in integriranih pridelovalcih.

Pri tem je seveda nujno natančno poznavanje posameznih organizmov, da bomo razlikovali škodljive od koristnih. »Celo najbolj znano prijateljico vrtičkarjev pikapolonico poznajo ljudje le, ko odraste, iz nevednosti pa uničujejo njene ličinke, ki pospravijo največ uši, in jajčeca (ta so oranžna in so v strnjenih vrsticah pokončno pritrjena na spodnjo stran listov) ali bube. Jajčeca na peceljčkih, ki jih tenčičarice odložijo na plodove ali liste, pa se jim zaradi nenavadnega videza zdijo sploh sumljiva,« povzema strahove vrtičkarjev sogovornica.

Za vrt primerni biotični pripravki

Med kupljenimi biotičnimi sredstvi, ki vsebujejo žive organizme in so primerni za domači vrt, omeni pripravek, ki se z vodo zameša v škropivo zoper gosenice. Dovoljen je tudi za uporabo v ekološki pridelavi, vsebuje pa bakterijo (bacil) Bacilus thurighiensis, ki z delovanjem v goseničinih prebavilih povzroči, da pogine (pri nas se dobi pod imenoma Delfin ali Lepinox Plus). Zelo pomembno je, da ga uporabimo pravi čas, kmalu po izleganju gosenic, ko so še majhne in še niso povzročile večje škode.

Drugi primer so entomopatogene ogorčice, ki uničujejo npr. kapusovo in čebulno muho. Izraz entomopatogen se uporablja za koristne organizme, ki uničujejo škodljivca, človeku pa ne škodujejo. Tudi z njim moramo liste ali tla škropiti v ravno pravšnji razvojni fazi škodljivca. Pri čebulni muhi je to takrat, ko se iz jajčec, ki jih je odložila med čebulne liste, izležejo ličinke žerke. Priti morajo v stik z nematodo, ki plava v vodnem filmu. Zato moramo poskrbeti, da so listi oz. tla vsaj nekaj časa vlažni, kar utegne biti težava. Lažja je uporaba pri kapusovi muhi, saj s pripravkom poškropimo tla. Je pa rezultat po sogovorničinih besedah v obeh primerih zelo odvisen od natančnosti uporabnika in njegovega poznavanja škodljivca. Ne prvo ne drugo sredstvo nima karence.

Ko smo ravno pri kapusovi muhi: njeno naselitev na koreninskem vratu kapusnice lahko preprečimo tudi tako, da okoli njega tik nad zemljo namestimo nekakšen »ovratnik« iz kartona, ki ji prepreči dostop. Pomaga tudi, če okrog tega dela tik ob tleh namečkamo časopisni papir. Tudi pri nas so se dobro obnesli poskusi, ko so z ježkom okrog njega pripeli ovratnik iz večplastnega filca, med plasti katerega so muhe izlegle jajčeca. Ko nalet muh mine, jih je preprosto odstraniti. V času naleta kapusove muhe lahko grede prekrijemo s protiinsektnimi mrežami.

Od biotičnih sredstev je nemara še najbolj preprosta uporaba ekološkega pripravka proti strunam, ki ga mnogi pri nas poznajo pod imenom Naturalis. Vsebuje glivico Beau­­veria bassiana in nima karence. Pri krompirju ga uporabimo tako, da z raztopino pred saditvijo poškropimo zemljo in gomolje, postopek pa ponovimo, ko krompir osipamo. Sredstvo lahko uporabimo tudi za zatiranje strun pri nekaterih drugih vrtninah, za zatiranje lešnikarja in proti češnjevi muhi. Z njim škropimo češnje, ko rumenijo; zaradi filma, ki jih obda, postanejo za češnjevo muho neprivlačne.

Talni škodljivci: strune, ogrci, sovke

Eden od razlogov za velike težave s strunami, zaradi katerih se v zadnjih letih pritožuje čedalje več vrtičkarjev, je porušeno ravnovesje in pogosto prepredanje vrtnih oziroma njivskih površin s travnimi. Strune so podobne glisticam, velikim od 0,5 do 3,5 cm. Gre za ličinke podolgovatega, do centimeter dolgega hrošča pokalice. V Sloveniji jih živi kar 150 vrst, ki imajo različno dolg razvojni cikel in v zemlji ostanejo od enega do več let. Na njihovo navzočnost sklepamo po venenju rastlin, saj objedajo podzemni del, pregriznejo koreninski vrat ali se zavrtajo v gomolje. Rastline namreč izločajo ogljikov dioksid, ki jih privlači.

To lastnost lahko izkoristimo tudi pri vabah: lovimo jih na nakaljene gomolje krompirja, v katere se zavrtajo, ali z lončki, napolnjenimi z nakaljenim žitom. Zadnji način se je v raziskavah in tudi v praksi izkazal za zelo uspešnega. V zemljo zakopljemo manjše cvetlične lončke, v katerih se plasti netretirane pšenice ali ječmena izmenjujejo s plastjo vermikulita, zmlete vulkanske kamnine, ki dobro zadržuje vlago. Za zadnji sloj uporabimo prst, na vse skupaj pa kot pokrov poveznemo cvet­lični podstavek. Poleg ogljikovega dioksida, ki obeta sočno hrano, namreč strune privlači tudi vlaga. Ker v rastlinah iščejo vodo, so vrtninam zlasti nevarne v sušnih letih.

Pogoste so v tleh, na katerih je bila prej gosta rastlinska odeja, npr. na preoranih travnikih ali v pretekli sezoni zelo zapleveljenih terenih. Hrošči pokalic se namreč hranijo s cvet­nim prahom cvetočih plevelov. Na vrt jih zanesemo tudi s starim hlevskim gnojem ali nepresejanim kompostom. Njihovo število omejujemo z rednim okopavanjem rastlin.

Po letih, ko je bilo v tleh veliko ogrcev majskega hrošča, postajajo poleg njih nadležni še ogrci junijskega in vrtnega hrošča. Podobno kot ti objedajo korenine še sovke, sivorjave gosenice z dobro vidnimi členki. Če se jih dotaknemo, se zvijejo v črko C. Ko ugotovimo, katera vrsta škodljivcev je vzrok težav, jih najlaže uničimo z natančnim prekopavanjem zemlje in mehanskim uničevanjem. Tudi sovk je več na gredah, na katerih je v prejšnjih sezonah bujno cvetel plevel – njihovi metulji so se prišli hranit s cvetnim prahom in v bližini odlagali jajčeca.

Pred leti, ko so imeli na Črnem Vrhu nad Idrijo opraviti s pravo invazijo ogrcev majskih hroščev, so razmere obvladali s še enim primerom biotičnega varstva. Skupaj s travo so na napadeni teren posejali »plesniv« ječ­men, ki je vseboval glivo, nevarno tudi ogrcem; zaradi nje so propadli. Dokler ravnovesje ni porušeno, se podobno dogaja tudi v naravi. Kako pomembno je prepoznati škod­ljivca, Iris Škerbot ponazori z opažanjem, da se precejšnjemu številu vrtičkarjev zdi škodljivo in nesnažno celo preveliko število deževnikov, pokončujejo pa tudi strigalice, čeprav oboji predelujejo organsko snov v tleh in rahljajo prst.

Koreninske in listne uši

Koreninske uši naredijo večino škode na podzemnem delu solate in endivije, zanimivo pa je, da je njihov razvojni krog vezan na topole. Uši namreč prezimijo na teh drevesih, spomladi pa odletijo drugam. Težave so pogoste tam, kjer so tla razpokana, saj vanje odlagajo jajčeca. Škerbotova zato priporoča redno okopavanje in enakomerno namakanje rastlin, ki sta za uši moteča. Zelo pomembna sta uničevanje napadenih rastlin in dober kolobar. Pravilno izmenjevanje kultur je namreč eden najpomembnejših ukrepov, s katerimi preprečujemo, da bi se katerakoli vrsta škodljivcev preveč razmnožila, poudari sogovornica.

Ena od ugotovitev, do katere je prišla na obiskih pri pridelovalcih, ki so tarnali nad pičlim pridelkom in samimi težavami, je, da je bila zemlja praviloma pregnojena. Analiza je vedno pokazala preveč kalija in fosforja ter presežek dušika, ki povzroči, da vrtnine prebujno rastejo. Ker so bolj sočne, so na njih kolonije listnih uši pogostejše, saj jim rastlinski sokovi bolj teknejo.

Kar lahko sami naredimo proti ušem, je torej, da gnojimo samo s priporočenimi količinami, nikoli za povrh, in da morebiti napadenih rastlin (tudi okrasnih) med sezonami ne prenašamo iz zaprtih prostorov na prosto in spet nazaj. To še bolj velja za komaj opaz­ne resarje in pršice na listih, ki so pogosti v rastlinjakih.

Naselitev uši na rastline je najbolj povezana z vremenom. Ustrezajo jim toplota in visoka zračna vlažnost. Najbolj jih obvladujemo z naravnimi načini, tj. s privabljanjem plenilcev, ki se z njimi hranijo, in parazitoidov, ki jih uničujejo od znotraj. Najpomembnejši so pikapolonice, muhe trepetavke, parazitske osice, tenčičarice, strigalice, pa tudi ptice pevke in žabe. Koristne žuželke zadržujemo v bližini gredic z vso sezono cvetočimi obrobki, v zadnjem času pa tudi z ureditvijo gnezdišč, t. i. hotelov za koristne žuželke. Izdelamo jih lahko sami, pozorni pa moramo biti na velikost luknjic v gradivu in na barvo, ki privlači posamezne vrste. Iris Škerbot na makro fotografijah pokaže, da imamo na vrtu pogosto opraviti s parazitiranimi listnimi ušmi, katerih barva, oblika in pretirana velikost se od večine razlikujejo, saj jih je od znotraj parazitirala ličinka koristne osice. Take uši so mrtve, tvorb pa ne uničujemo, saj bi s tem uničili tudi zajedavca.

Bližnjica do uničenja uši, kakršne si mnogi želijo, uporaba agresivnih insekticidov, naredi več škode kot koristi, saj z njimi uničimo tudi dobrodošle žuželke. Tudi naravnih pripravkov, denimo škropiva na podlagi kopriv, iz enakega razloga ne uporabimo pogosteje, kot so priporočeni.

Sicer pa med ušmi poznamo takšne, ki niso prav nič izbirčne in napadajo zelo različne kulture, in druge, ki se držijo ustaljenega gostitelja. Primer prve je siva breskova uš, medtem ko se črna fižolova uš zadržuje le na fižolu in bobu. Zelo ji smrdi šetraj, zato je uveljavljeno sajenje te začimbnice med fižol.

Protiinsektne mreže

Letečim žuželkam lahko dostop do vrtnin preprečimo s protiinsektnimi mrežami. So lahke, vzdržljive in jih lahko za tunele uporabljamo več let. Pri kapusovi muhi uporabimo takšne z nekajmilimetrskimi okenci. Gostejša zadrži tudi bolhače, ki luknjajo liste križnic oz. kapusnic, paradižnikove molje, redkejše pa zadostujejo za koruzno veščo in kapusovega belina.

V nasprotju z ustaljenim prepričanjem koruzna vešča ne napada le koruze, njena gosenica povzroča škodo tudi pri paradižniku, papriki, fižolu, hmelju, celo jablanah. Nad­ležna je v bližini koruznih polj, na katerih koruznice niso pravočasno zmulčili ali je zaorali. Če jih imamo v soseščini vrta, svetuje Iris Škerbot, opazujmo, kdaj se na vrtinah pojavijo gosenice koruzne vešče, in jih čim več mehansko uničimo, dele rastlin, ki po pobiranju pridelka ostanejo na gredah, pa uničimo z mletjem.

Pri bolhaču pomaga protiinsektna mreža le, če prileti od drugod, če so kapusnice na istem mestu kot prejšnja leta, pa bo prišel iz zem­lje in pod prekrivko naredil še večjo škodo. Ker gre na nekatere križnice, denimo rukolo ali gorjušico, raje, je ti kulturi smiselno gojiti kot »lovilni posevek« v bližini križnic, ki so za nas pomembnejše. Delno pa lahko bolhače obvladujemo z rednim rahljanjem zemlje.

Polži

Ker je pomladanska mokrota kot nalašč za polžjo letino, si oglejmo še ukrepe proti njim. Največji problem so rdečkasti lazarji. Čeprav jih ne bomo mogli povsem iztrebiti, je priporočljiva kombinacija ukrepov, svetuje sogovornica. Predvsem čistimo in kosimo njihove poti in odstranjujmo vlažna skrivališča. Poleg tega lahko njihove poti posujemo z lesnim pepelom ali kameno moko, ki povzročata dehidracijo polžev, rastlinam in drugim talnim organizmom pa ne škodita, medtem ko jih soljenje prizadene. Grobo zdrobljene jajčne lupine, v pasovih posipane okoli gred, jim bodo preprečile prehod, saj bi se na njih porezali, pomaga tudi zastiranje tal z bezgovimi, paradižnikovimi listi ali praprotjo, ki jim smrdijo. Kot lovne pasti so učinkoviti kozarčki s pivom, zakopani v ravnini tal, dišijo pa jim tudi limacidi, posebne granule – te je treba uporabljati previdno, najraje na podlagi, in jih zaščititi pred dežjem, da učinkovina ne bi prodrla v tla. Za okolje so sprejemljivejši tisti na bazi železa. Ker se polži gostijo praviloma odpravijo ponoči, jih najlaže pobiramo takrat.

Znanje in doslednost

Kratkoročne rešitve z uporabo sintetičnih pripravkov proti škodljivcem naj bodo zgolj rešitev v sili; ne delajmo si medvedje usluge, zato dosledno upoštevajmo navodila za uporabo in preparate uporabimo zgolj za namen, za katerega so registrirani, povzame Iris Škerbot. Uporabljajmo alternativne metode, upoštevajmo kolobar in si preskrbimo zdravo seme in sadike. Pri oskrbi je poleg rednega okopavanja pomembno, da rastlin ne poškodujemo. Pri vzdrževanju naravnega ravnovesja na vrtu bomo še uspešnejši, če si bomo, kadar res ne bo šlo brez fitofarmacevtskih sredstev, pomagali s podatki o aktual­nem varstvu rastlin v okviru javne opazovalno-napovedovalne službe. Podatki osmih regijskih centrov so dosegljivi na splet­nih straneh Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ali na Agrometeorološkem portalu Slovenije.