Znano je, da je naša voda precej trda, zaradi česar je delovna doba različnih gospodinjskih aparatov krajša, v kopalnici sta to običajno pralni in sušilni stroj, hkrati pa kazi videz armatur, ker se na njih nabira vodni kamen. V preteklosti trdota vode ni toliko prizadela gospodinjskih aparatov, ker so bili narejeni iz bolj trajnih materialov, predvsem zaradi čistejše vode, zdaj pa je vodni kamen nadloga, s katero se spopadajo vsa gospodinjstva. »V preteklosti smo uporabljali površinske mehke vode, zdaj pa zaradi onesnaženosti črpamo pretežno podtalnico, ki na svoji poti skozi zemeljske plasti raztopi karbonate, zato je trda, vodnega kamna pa precej več,« pojasni Štefan Žuna iz podjetja Tehnofan. Zato uporabljamo več pripomočkov, ki preprečujejo nabiranje kamna. To so predvsem različni filtri, ki jih vgradimo v hišni vodovodni sistem.

Trdovratni vodni kamen

V vodi so različne snovi, odvisno od tega, od kod voda izvira, in od kemične sestave tal, po katerih teče. Vodni kamen povzročajo mineralne snovi, kalcijevi in magnezijevi hidrogenkarbonati iz apnenca in dolomita, ki jih voda raztaplja na poti do vodnih zajetij in naprej do uporabnikov. »Vodni kamen se počasi, dan za dnem, nabira v ceveh vodovodne napeljave, v pralnem stroju, na kopalniških kadeh, sanitarni keramiki in tako maši cevi, povzroča slabši pretok vode in številne druge nevšečnosti, kot so okvare ventilov, izguba leska, madeže, mašenje mrežic in večjo rabo energije. Tako zgolj milimeter debela obloga v ceveh poveča rabo energije za deset odstotkov, trimilimetrska obloga v električnem grelniku vode pa zviša rabo energije za 25 odstotkov,« nevšečnosti, ki jih povzroča z vodni kamen, razloži Franc Fritz Murgelj iz podjetja Ecetera, ki še doda, »obloge vodnega kamna so izjemno dobro gojišče tudi za številne bakterije, kot je legionela. Odveč je dodati, da je vodni kamen tudi estetsko nevšečen spremljevalec sanitarne keramike, kopalniških kabin in številnih drugih gospodinjskih aparatov. Ljudje z občutljivejšo kožo lahko neprijetne posledice trde vode zaznajo celo po prhanju ali kopeli.«

Z višanjem temperature vode se povečuje tudi izločanje vodnega kamna, zato ga je največ zaslediti na ceveh bojlerjev, grelnikov in drugih gospodinjskih aparatov ter sanitarnih armaturah, kjer se uporablja topla voda. Posledica trde vode je nalaganje apnenca v ceveh, pipah, straniščnih školjkah, umivalnikih, grelcih, strojih, posodah in kozarcih. »Preprost znak, da je voda trda, je, da se milo in zobna pasta ne penita dovolj, zato je njihova uporaba in poraba drugih detergentov večja,« opiše, kako prepoznamo nadlogo, še preden se pojavijo usedline na armaturah, Štefan Žuna. »Strokovnjaki so izračunali, da pride pri običajni porabi vode v štiričlanski družini kar 70 kilogramov vodnega kamna na leto,« pa odkrije podatke Franc Fritz Murgelj.

Filtri za mehčanje vode

Količino vodnega kamna zmanjšamo predvsem z vgradnjo različnih vodnih filtrov, katerih sestava in delovanje je odvisna od namena uporabe vode. Ena od možnosti je kemično mehčanje vode, ki jo lahko uporabimo v gospodinjstvu, čeprav je namenjena mehčanju vode v industriji. »To tako imenovano ionsko izmenjavo pomeni posoda z ionsko maso, posoda s soljo in programator z ventili,« opiše Štefan Žuna, ki razloži, da voda teče skozi ionsko maso, na katero se vežejo kalcijevi in magnezijevi ioni. Programator, ponavadi sredi noči, sproži spiranje te mase s slano vodo. Pri takšnem procesu se porabljajo elektrika, sol in voda. Pred ionskim izmenjevalcem je še vedno potreben mehanski filter.

Za mehčanje vode, ki se ne uporablja v prehrani, temveč v kopalnicah, se zaradi cenovne dostopnosti največ uporabljajo polifosfatni mehčalniki, ki so v obliki kristalov, prahu ali v tekočem stanju. »Mehčala v vodi zavirajo rast kristalov in izločanje apnenca, vendar so učinkoviti le do temperature okrog 55 stopinj Celzija,« doda Žuna.

Za vodo, ki je namenjena pitju in pripravi hrane, najbolj pogosto uporabljamo naprave za fizikalno obdelavo vode, ki ne spremenijo kemične sestave, ampak samo njene fizikalne lastnosti. »Največkrat so to naprave s permanentnimi magneti, ki začasno namagnetijo raztopljene delce raznih snovi v vodi, na te delce pa se pripojijo kalcijevi in magnezijevi ioni in skupaj z njimi potujejo z vodo naprej ter preprečijo nalaganje vodnega kamna.«

Obstajajo še filtri z aktivnim ogljem, ki je zaradi izredne adsorbcijske moči odličen za odstranjevanje kemičnih snovi, klora, barvil in težkih kovin ter tudi umazanije. Ogljeni filtri lahko vsebujejo sintrano oziroma zgoščeno oglje, lahko pa vsebujejo aktivno oglje v obliki granulata. Zgoščeno oglje dobimo z močnim segrevanjem, ki minimizira prosto energijo oglja, da njegovo vsebino prilagodi filtrirni uporabi. Takšno oglje zaradi pozitivnega električnega naboja privlači kemične snovi in nečistoče. Ni primeren zgolj za čiščenje pitne vode, temveč tudi za prhe in pralne stroje. Filtri iz aktivnega oglja v obliki granulata so neselektivni adsorber. To pomeni, da ne vežejo samo škodljivih, temveč tudi nekaj koristnih molekul, saj se nanje vežejo tudi organske molekule.

Za tiste, ki še vedno uporabljajo vodo iz vodnjaka ali zbrano deževnico, je najprimernejši UV-sterilizator. »Sterilizator je naprava s silicijevo žarnico, ki oddaja ultravijolično svetlobo. Ultravijolična svetloba z valovno dolžino 253,7 nanometra poškoduje DNK mikroorganizmov (virusi, bakterije, ciste) in velja za najbolj prijazen in naraven način uničevanja nečistoč, brez stranskih učinkov. Koristen je tudi sistem filtrov za prho, ki iz vode odstrani klor, filtrirni sistem magnetnih nevtralizatorjev pa je koristen v boju zoper vodni kamen in korozijo,« pojasni Murgelj. Obstajajo tudi mehanski polipropilenski filtri, ki odstranijo rjo ter mehanske in druge delce, ki so večji od 25 mikronov. Lahko pa v objekt vgradimo tudi kombinacijo različnih filtrov.

Vgradnja filtrov

Vodni filtri bodo dobro delovali le, če bodo pravilno nameščeni na pravo mesto. Večina strokovnjakov pravi, da so filtri, ki jih namestimo neposredno pred točko uporabe, kot je armatura ali prha, sicer uporabni, a jih je treba prepogosto menjati. Včasih se že na nekaj tednov stari mrežici filtra naberejo lise vodnega kamna. Kljub temu so takšni filtri boljši, kot da jih sploh ne bi bilo, saj iz vode odstranijo vsaj nekaj kamna, neprijetni vonj in uravnajo kislost vode. »Bolj kakovostne vodne filtre, ki odstranjujejo predvsem mehanske delce, kot sta pesek in blato, ter vodni kamen in klor, vgradimo navadno že na vhodu v objekt (največkrat v vodovodni jašek ali v kleti za števcem vode) in pred posameznimi uporabniki, kot so pralni, pomivalni stroji, različnimi sistemi za ogrevanje sanitarne vode (električni grelniki, solarni sistemi, ...) in seveda za pripravo čiste vode za pitje in kuhanje. Za zadnje so najprimernejši skriti podpultni sistemi, z eno, dvema ali tremi fazami čiščenja,« svetuje Franc Fritz Murgelj.

Ko se filtri zamašijo, jih je treba zamenjati. Koliko pogosto, je odvisno od dveh dejavnikov: količine vode, ki steče skozi in njene onesnaženosti. Tudi ob majhnem pretoku in majhni uporabi pa moramo filtre zamenjati najpozneje po enem letu delovanja, drugače v njih lahko razpadejo vezi in se trgajo niti. Običajno naj bi filtre menjali na šest do dvanajst mesecev, nekateri pa jih morajo tudi na dva meseca. Filtri, ki se namestijo takoj za vodnimi števci, so bolj grobi kot tisti pred armaturami in prhami, kljub temu se oboji menjajo najpozneje po enem letu uporabe.

Odstranjevanje kamna

Ko se kamen enkrat že pojavi na armaturi ali v aparatu, ga je treba odstraniti. V kopalnicah naj bi se izogibali močnim kemičnim sredstvom za odstranjevanje vodnega kamna, saj lahko poškodujejo površino kopalniških elementov in strojev. Bolj priporočljivo je redno čiščenje z blažjimi čistili ali kisom. »Kakovost vode v smislu trdote vode ima lahko velik vpliv na življenjsko dobo pralnih strojev. Vodni kamen, ki je v vodi, se zaradi segrevanja vode nabira na grelcu, ki je nameščen v kadi pralnega stroja in je ves čas pranja potopljen v pralno kopel. Poleg vodnega kamna se nabirajo na grelcu še ostanki vlaken iz perila in nečistoče, ki tvorijo okrog njega trd ovoj. S tem slabšajo moč grelca, ki mora za gretje vode porabiti več energije, greje dalj časa, kot bi sicer, in lahko povzroči pregretje in njegovo uničenje,« opozarja Polonca Lesjak, vodja razvojnega laboratorija za pralne stroje v Gorenju.

Že ob nakupu pralnega stroja so v navodilih napotki za čiščenje aparata in napotki, kot je ta, da je treba po pranju pustiti vrata pralnega stroja odprta, da lahko zrak s kroženjem posuši notranjost. Če pa živimo na območju s tršo vodo, je treba večkrat očistiti pralni stroj ali armature s komercialnimi sredstvi za mehčanje vode, čeprav večina strokovnjakov zagovarja čiščenje z navadnim kisom. »Najučinkovitejši, najpreprostejši in najcenejši postopek odstranitve vodnega kamna je uporaba alkoholnega kisa, vsaj enkrat na mesec. Večina sodobnih pralnih strojev že ima nameščen program čiščenja aparata. Ta program je namenjen čiščenju aparata in komponent v pralnem stroju. Ko ga vključimo, med doziranjem vode v aparat vlijemo od dva do tri decilitre alkoholnega kisa in pustimo program delovati do konca. Po končanem programu priporočamo odprtje filtra in čiščenje, saj se lahko zaradi delovanja kisa in temperature iz grelca odluščijo delci že nastalih oblog vodnega kamna, ki lahko poškodujejo črpalko ali zamašijo filter. Uporabo samočistilnega programa uporabimo najmanj enkrat na mesec. Če pralni stroj še nima tega programa, lahko preprosto uporabimo kis in program z najvišjo temperaturo pranja od 90 do 95 stopinj Celzija,« svetuje Polonca Lesjak.