;
Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Sajenje sadnih dreves: V zemljo, preden olistajo

Zdaj je pravšnji čas za nakup sadik sadnih dreves, če se odločimo za spomladansko sajenje. Kljub priporočilu, da to storimo čim prej, ne sadimo, dokler so tla mokra in zablatena. Takoj ko drevesce posadimo, je pomembna vzgojna rez, vse do jeseni pa redno zalivanje.

Čas sajenja

Najbolje je, da sadike spomladi kupimo čim bolj zgodaj, dokler še mirujejo, in jih čimprej posadimo. Sadjarji sicer navajajo vsaj dve prednosti jesenskega sajenja, boljšo izbiro sadik v drevesnicah in boljšo preskrbljenost rastlin z vodo v prvih mesecih po sajenju, zaradi česar spomladi lepo nadaljujejo razvoj. Če sadna drevesa ali grme jagodičja sadimo denimo konec aprila, ko imajo že liste, jih moramo posebno pozorno zalivati. Tega ne smemo nikdar, ne samo pri mladikah, pozabiti, če jih gojimo v loncih. Spomladansko sajenje pa bolj godi toplotno občutljivejšim vrstam, kot so marelice, kaki ali aktinidija.

Izbira sadike, dobre korenine

Sadike sadnih dreves je najbolje kupovati v sadnih drevesnicah, saj jih praviloma izkop­ljejo tik pred sadilno sezono in jih imajo do prodaje v zasipnici. Ulončene sadike, ki jih pogosto prodajajo v trgovskih centrih, so bile praviloma prej izkopane in imajo šibek, okrnjen koreninski sistem, zaradi česar smo lahko razočarani nad njihovo vitalnostjo. Pozanimajmo se, kako dolgo so se prilagajale na rast v posodi. Pri sadiki so pomembni njena velikost, debelina na cepljenem mestu in višina, predvsem pa kakovost korenin. Sadika mora imeti vsaj tri debelejše korenine, iz njih mora izraščati večje število lasastih koreninic, ki so za nadaljnjo rast najpomembnejše. Predolge glavne korenine, ki jih v sadilni jami ne moremo razporediti, prikrajšamo. Pri sadnih drevescih sta naprodaj dva tipa sadik, enoletne, v obliki šibe, ali s stranskimi poganjki. Če ti niso na primerni višini in ne tvorijo ustrezne oblike bodoče krošnje, raje kupimo šibo, pri kateri to preprosto oblikujemo z gojitveno rezjo v prvih treh letih.

Kaj so podlage

Sadike večine sadnih dreves so sestavljene iz dveh delov. Spodnjemu delu s koreninskim sistemom vred, ki sega vsaj ped iz zem­lje, pravimo podlaga, nanjo pa je cepljena žlahtna sorta sadne vrste, npr. jablane, marelice ali češnje itd. Na mestu, kjer sta zraščena, je nekakšna odebelitev ali brazgotina. To mesto mora pri sajenju ostati za višino sadjarskih škarij nad zemljo. In zakaj se uporablja cepljenje na podlage? Ker se za ta del uporabljajo sorte, ki se dobro ukoreninijo, so trpežne in odporne proti talnim boleznim.

Nekdaj so sadjarji za podlage uporabljali samo naključne ali namerne sejance, ki so zrasli iz sadne peške ali koščice. Zdaj imamo na razpolago tudi vegetativne podlage, nespolno razmnožene iz poganjkov določene sorte. Drevesa na podlagah, ki so zrasle iz semen (sejanci), so višja in bujnejša, nekatera rodijo šele čez desetletje, medtem ko so na vegetativnih podlagah od šibke do srednje bujne rasti in začnejo roditi že drugo ali tretje leto. Sejanci imajo bolj razvejen in globlji koreninski sistem kot vegetativne podlage. Po naštetih značilnostih razlikujemo šibko, srednje bujno in bujno rastoče podlage. Ne kupujte sadik brez informacije o podlagi in končni velikosti, do katere bo zraslo drevo!

Sadne vrste na potaknjencih

Sadike ribeza, kosmulje, joste, aktinidije in ameriške borovnice ponavadi niso cepljene na podlago (izjema so le rdeči, črni ribez in kosmulje, cepljeni na zlati ribez, ki naredi drevesasto obliko). Zanje se strokovno reče, da gre za žlahtne sorte na lastnih koreninah. Prednost takšnih sadik je, da nam pri njih, če nadzemni del ob hudi pozebi propade, iz podzemnega zraste rastlina z enakimi last­nostmi, kot je bila prejšnja.

Mesto sajenja, tla

Pri trajnih rastlinah sta mesto sajenja in kakovost tal pogosto odločujoča za pridelek. Ker je za dobro uspevanje sadnih vrst zelo pomembna svetloba, jih ne sadimo v senco visokega drevesa ali na severno stran hiše; toplotno občutljivejše sadne vrste, kot so marelice in aktinidija, poleg tega nujno sadimo na zavetno mesto ob hiši, prav vse sadne vrste pa imajo raje globoka, prepustna tla z veliko humusa, kar pomeni vsaj 50 cm globine, da nam jih ni treba pogosto zalivati. Na močvirnem terenu moramo za sajenje narediti dvig­njeni otoček (nasuti vsaj 50 cm zemlje na debelo v premeru od meter do meter in pol), ker ne marajo visoke talne vode in v prevlaž­nih tleh zelo slabo napredujejo ali celo propadejo. Če je zemlja zelo ilovnata, ji dodamo samokolnico ali dve komposta ali dobro uležanega gnoja, priporočljivo pa je primešati še samokolnico ali dve kremenčevega peska, ki nima vpliva na kislost zemlje. Če želimo posaditi isto sadno vrsto na isto mesto, kot je raslo prejšnje drevo, odstranimo od tri do štiri samokolnice stare, iztrošene zemlje in jo nadomestimo z novo, svežo z vrta.

Kisloljubna borovnica

Drugačni razlogi za zamenjavo zemlje so pri ameriški borovnici, ki zahteva kisla tla. Ustreza ji talni pH od 3,5 do 5,2, idealen pa je med 4,3 in 4,8. V večjem delu Slovenije, kjer so tla blago kisla do nevtralna, odstranimo vsaj polovico zemlje in jo nadomestimo s šoto, katere pH je 4. Preostali del zemlje premešamo s šoto in posadimo sadiko. Poleg tega morajo biti tla lahka in humusna, izogibati se moramo težkim, vlažnim in glinastim. Sadilne jarke ali jame za borovnice je priporočljivo povsod, kjer so tla apnenčasta, izolirati od naravnih tal, najbolje s folijo, a ne na dnu sadilne jame!

Postopek sajenja

Poleg sadike, lopate, sadjarskih škarij, dvometrskega kola bomo za sadno drevo potrebovali polovico samokolnice uležanega komposta ali hlevskega gnoja, kilogram do dva mineralnega gnojila z večjim deležem fosforja (P) in kalija (K), plastično vezivo in mrežo proti voluharju, če ga imamo na vrtu. Izkopljemo sadilno jamo, široko od 60 do 70 cm in globoko vsaj 50 cm. Če je le mogoče, ločimo zgornji in spodnji sloj zemlje. Sadilno jamo začnemo zasipati z zemljo v obratnem vrstnem redu, kot smo jo odkopavali. Ob zasipanju enakomerno dodajamo mineralno gnojilo, zasuto zemljo sproti na rahlo tlačimo z nogami. Dvajset centimetrov pod končnim nivojem namestimo mrežo proti voluharju in v košaro postavimo sadiko, ki smo ji prej porezali korenine približno na dolžino 20 cm. Enakomerno jih razporedimo in zasujemo z drobno zemljo. Okoli košare natresemo kompost ali hlevski gnoj in vse skupaj zasujemo do vrha. Sadika mora biti posajena tako globoko, kot je rasla v drevesnici (opazimo razliko v barvi debelca), cepljeno mesto pa mora biti od 15 do 20 cm nad zemljo. Zabijemo še količek, ob katerega sadiko s plastičnim vezivom privežemo v obliki osmice. Zalijemo z vedrom vode. Vsa spomladi posajena drevesca do jeseni vsak teden temeljito namakamo.

Gojitvena rez

Če smo kupili sadiko v obliki šibe, jo moramo obrezati, da bi spodbudili rast poganjkov, iz katerih bomo naredili ogrodne veje. Za gojitveno rez, ki je preprosta, so najpomembnejša prva tri leta. Prav od nas bo odvisna prihodnja oblika drevesa. Šibo po sajenju prikrajšamo 20 cm nad mestom, kjer želimo imeti najnižjo vejo. Odrežemo jo nad očesom, iz katerega bo zrasel navpični pogan­jek. Iz treh do petih niže ležečih očes bodo pognali stranski poganjki, iz katerih bodo z upogibanjem v vodoravni položaj nastale vejice (upogibamo sveže, še neolesenele poganjke). Če vrha ne bi prikrajšali, bi se nam rastlina slabo obraščala zlasti v spodnjem delu, pri vrhu pa bi dobila obliko dežnika. Drugo leto na podoben način oblikujemo drugo etažo vej, pri čemer vrh oz. voditeljico odrežemo od 50 do 70 centimetrov nad najviše ležečo vejo. Tretje leto bo na vrsti tretja etaža (razen pri drevescih na šibkih podlagah, ki bodo nižja). V normalnih razmerah zrastejo vrh in stranski poganjki v eni sezoni od 40 do 60 cm.

Oskrba

Pri nadaljnji oskrbi mladega drevesca je poleg zalivanja pomembno odstranjevanje cvetov oz. plodičev v prvih dveh letih, da bi rastlina večino energije porabila za rast ogrodnega lesa. Mlada drevesa prva leta po sajenju enoletnih sadik ne rodijo, v tem času se jim z vzgojno rezjo oblikuje krošnja in zrastejo ogrodne veje: drevesa na šibkejših podlagah rodijo že po treh letih, medtem ko je na sejancih na polno rodnost treba čakati tudi desetletje. Sadike zavarujemo tudi pred divjadjo, odstranjujemo poškodovane poganjke in smo pozorni na morebitna znamenja bolezni.

Komentarji