Solata je namreč samooplodna, le v majhnem odstotku se križa, in ker je enoletnica, bomo od ene same glavice v nekaj mesecih pridelali seme zase in še za sosede ga bo ostalo, pravi Fanči Perdih, organizatorka ekološke semenske pridelave in ustanoviteljica podjetja Amarant. V enem samem gramu je kar 700 solatnih semen. V cvetnih lučkah, podobnih kot pri regratu, vendar veliko manjših, ki se razvijejo na vrhu razvejenega stebla, zorijo postopoma, zato sogovornica priporoča, da jih še z rastoče rastline otresemo večkrat. Zakaj, ko bi lahko rastlino preprosto pobrali in cvetove pomeli? Zato, ker solata cveti od mesec do mesec in pol in seme v cvetovih dozoreva postopoma. Medtem ko dozorevajo poznejši cvetovi, del zrelega semena iz zgodnejših pade na tla, del pa ga še ni godnega – če otresemo vsega hkrati, bo manjši delež kaljivega. Prav s tri- do petkratnim otresanjem med cvetenjem pri Amarantovih kooperatnih, ki pridelujejo ekološko seme, dosegajo pri solati delež kaljivosti več kot 90 odstotkov.

Čas, da požene solata v cvet, je po sogovorničinih besedah pri različnih sortah različen. Medtem ko gredo zimsko-spomladanske rade v cvet, je poletne zelo težko pripraviti do cvetenja. Pri njih je bilo namreč v razvoju sorte najpomembnejši cilj selekcije težko ali pozno uhajanje v cvet. Z lahkoto bi torej semenili kako posavko, berivko, rozetasto rastoče sotate, pa tudi pri zgodnjih setvah ljubljanske ledenke, unicuma in dalmatinske ledenke ne bi smelo biti težav, pravi Perdihova.

Selekcija in izolacija

S tem izpostavi enega od pomembnih pogojev za uspešno semenitev vrtnin – čas sajenja ali setve. Vsaj tako pomembni sta tudi selekcija in izolacija. Prvo pomeni, da za pridelavo semena na domači gredi iz posevka izberemo rastlino, ki je najlepša, katere lastnosti so nam najbolj všeč in ki je popolnoma zdrava. Pri semenitvi so za izolacijo ali oddaljenost od sorodnih rastlin nekdaj skrbeli tudi tako, da so za pridelavo semena repe ali zelja semenice posadili sredi žitnega polja, pa tudi vse gospodinje na vasi niso isto leto semenile vrtnin in poljščin, ki bi se utegnile med seboj križati. Zelo se rade poženijo zlasti različne vrste, ne le sorte, iz skupine križnic (zelje, koleraba, cvetača, brokoli, ohrovti, redkve, repa ... ), zato mora biti med njimi zelo velika, tudi kilometrska razdalja. A v časih, ko semena ni bilo preprosto kupiti, so veščine semenitve in »kaprice« posameznih kultur na kmetijah dobro obvladali. Seveda je izolacijo, ki preprečuje križanje, lažje zagotoviti na velikih, odmaknjenih kmetijah, na vrtičkarskih predelih urbanih območij pa je to težje. Je pa izolacija ključnega pomena za današnjo profesionalno semensko pridelavo, pri kateri je predpisano vzdrževanje lastnosti, skladnih z opisom sorte, saj ni vseeno, kaj kupimo v semenski vrečici.

Semenitev solate

Solata je rastlina, pri kateri se cvetovi oplodijo praviloma z lastnim pelodom (delež pokrižanih semen se giblje med 5 in 20 odstotki), za domače potrebe ne bomo komplicirali z izolacijo, posvetili pa se bomo izbiri rastline. Za semenitev določimo najbolj zdravo in najlepšo od vseh – če gre za glavnato solato, mora najprej narediti lepo, kompaktno glavico, razpotegnjene, pretesno skupaj rastoče rastline, ki predčasno uidejo v cvet, niso primerne.

Lahko bi rekli, da ima seme spomin, pravi Fanči Perdih, zato mora iti rastlina skozi vse faze z lastnostmi, ki bi jih radi ohranili pri semenu. Ta zakonitost je tudi razlog, da semenimo le rastline radiča, zelja ali endivije z lepimi glavami ali da pri paradižniku za seme namenimo plodove, zrasle med tretjo in peto etažo, ki dozorijo takrat, ko rastlina že dosega končno višino. Če bi semenili paradižnik, ki je zrasel med prvimi na prvi etaži, ko rastlina še ni dosegla polne višine, bi po sogovorničinih besedah v prihodnjih letih tudi potomci naredili le eno ali dve etaži.

Za domačo preskrbo je laže semeniti rastline, ki so samoprašnice: poleg solate so to na primer paradižnik in paprike, fižol in druge stročnice ter endivija. Delež skrižanih semen je majhen. V nasprotju s tem bi bil pri semenitvi tujeprašnic v vrtnem okolju, kjer težko zagotovimo izolacijo, rezultat manj predvidljiv: zelo se namreč križajo kapusnice in druge križnice, kobulnice (peteršilj, korenje in sorodniki), pa buče, čebula ... Oglejmo si torej semenitev značilnih vrtnin in postopke, s katerimi zmanjšamo možnost križanja.

Fižol

Semenitev fižola je med vrtičkarji in kmeti še danes zelo priljubljena zaradi obstoja množice lokalnih različic, ki so se ljudem priljubile. Odberemo zdrave stroke in povsem zdravo rastlino, opozori Perdihova. Tudi zrnje na videz zdravih strokov na oboleli rastlini je namreč okuženo. Pozorni moramo biti na glivične bolezni, rje in bakterije. Pri visokem fižolu strokov s spodnjih treh decimetrov rast­line ne namenjamo za seme, saj se bolezen širi od tal navzgor.

Izberemo le dolge debele stroke z najlepšo obliko, če semenimo fižol za zrnje, je pomembno tudi čim večje število zrn v stroku (tako lahko svojo sorto še izboljšamo). Oberemo jih, ko so povsem suhi, jih oluščimo in zrnje za nekaj dni do en teden zamrznemo, s čimer uničimo morebitne zasnove hroščka fižolarja. »Profesionalni pridelovalci ekološkega semena z zamrzovalnikom obvladujemo škodljivce pri vsem semenu, saj pri njem ni dopustno tretiranje s kakršnimi koli sredstvi,« pravi sogovornica. »Pri fižolu danes zamrzovalnik naredi to, za kar so kmet­je poskrbeli, ko so pustili, da je v luščinah pomrz­nil na kakem podu ali kozolcu, šele potem so ga oluščili.«

Čeprav je fižol samoprašna rastlina, je pomembno, da ne sadimo skupaj tistega, ki je namenjen za stročje in za zrnje. »Sčasoma se vseeno lahko skriža – med dominantnimi last­nostmi, ki jih lahko od drugega prevzame stročji fižol, je nitkavost. V preteklosti je bila selekcija pri stročjem usmerjena predvsem v odsotnost nitkavosti. Podobno se lahko z leti spremeni barva strokov, medtem ko višina rastlin ni med križanju izpostavljenimi lastnostmi. Pogosteje se medsebojno križajo sorte laškega fižola, križanje tega z navadnim pa je velika redkost. Na odmaknjenih poljih kmetje navadni fižol in laškega, ki sta iz različnih rodov, sadijo na iste prekle, ker laški odvrača srne.« In še sogovorničina opomba o nitkavosti, čez katero pri stročjem fižolu radi tarnamo: nitkavost je upravičena le takrat, ko je pri nastanku strokov več kot teden dni temperatura nad 30 stopinjami Celzija.

Paradižnik in paprika

Paradižnik kot vrsta zelenjadnice za semenitev ni težaven, problematična pa utegne biti odbira pravih plodov. Pomen višje etaže smo že razložili, odločilno pa je tudi zdravstveno stanje vse rastline. S semenom se prenaša tudi nagnjenost k obolevanju (paradižnikova oz. krompirjeva plesen, pegavost, virusne bolezni z zgrbančenimi ali marmoriranimi listi). Pobrati moramo povsem zrele plodove, ki morajo odtrgani zoreti še dva do tri ted­ne, da zelo potemnijo in se omehčajo. »Na dan za plod tekočino iztisnemo, seme lahko iz mesa postrgamo z žličko in ga pustimo v tekočini tri do štiri dni, da se začne peniti. To je znamenje, da se razgrajuje sluzasta pulpa, ki varuje seme. Takrat ga preprosto speremo na cedilu in posušimo,« opiše postopek Perdihova.

Tudi papriko bi bilo preprosto semeniti, če bi le v naših krajih dočakali, da dozori. Plodovi najprej rastejo v velikost, potem se debeli meso in šele kak mesec po koncu te faze začnejo spreminjati barvo. Šele sprememba barve na rdeče, pri nekaterih sortah pa tudi na rumeno ali vijoličasto, pomeni zrelost. Odtrgane plodove bi potem morali pustiti zoreti še mesec dni. Seme se skupaj z rebri, na katerih semeni, odstrani iz ploda, olušči pa, ko se preostalo tkivo povsem posuši.

Špinača

Špinača spada med vrtnine, ki jih je lahko semeniti tudi na domačem vrtu. Marca posejana bo konec maja zacvetela, če jo bomo sejali jeseni, pa bo prezimila in prav tako odgnala cvetno steblo maja. Seme je mogoče pridelati v obeh primerih, vendar sogovornica priporoča semenitev rastlin iz jesenskega posevka, saj bodo razvile močnejšo, rozetasto rast – gre za lastnost, ki se s semenom prenaša naprej.

Endivija, radič

Semenitev endivije in radiča je nekoliko zahtevnejša, saj rastlini razvijeta cvet šele v drugem letu rasti in ju moramo skupaj s koreniko ustrezno prezimiti (prezimni radiči lahko ostanejo na prostem). Izkopana ju moramo v zavarovan prostor presaditi po tem, ko že naredita lepo glavico. Tudi tu velja izbrati najvitalnejše rastline, ki jih bomo spomladi spet posadili na prosto, kjer bodo kmalu začele poganjati cvetno steblo. Obe rastlini, ki spadata v družino cikorij, cvetita modro, zelo podobno kot v naravi rastoča cikorija ali navadni potrošnik. Če bi ju radi semenili in izključili možnost križanja, je najbolje njune divje sorodnike v okolici pokositi. »Lastnosti, ki bi ju endivija in radič s križanjem najprej izgubila, bi bili delanje glav in sladkoba – lahko rečemo, da bi se približala svojim naravnim koreninam,« pravi Fanči Perdih. Vendar so po njenih besedah izkušeni domači pridelovalci semena že poznali načine, kako se temu izogniti. Prezimljeni glavnati radič, na Primorskem zgodaj spomladi s toplega presajen na prosto, bo namreč s cvetenjem najverjetneje prehitel svoje divje sorodnice.

Bučke, čebulnice

Kot primer tujeprašne vrtnine, pri kateri bi najverjetneje dobili seme z nepredvidljivimi lastnostmi, navede sogovornica vse vrste buč in bučk. Pri njih bi morali zagotoviti kilometrski pas izolacije, če bi želeli preprečiti križanje. V naslednji generaciji, za katero bi pridelali seme, morda plodovi še ne bi spremenili oblike, velika pa je verjetnost, da se je seme skrižalo z okrasnimi bučkami in od njih prevzelo grenkobo.

Precejšnja možnost križanja obstaja tudi pri čebuli, vendar to danes, ko jo le še malokdo semeni doma in v bližini tako ni veliko cvetočih sort, ni tako očitno. Po sogovorničinih besedah pa moramo biti pri čebuli (seme naredi v drugem ali tretjem letu) pozorni tudi na bližino okrasnih lukov, zimskih lukov ali trajnih vedno zelenih čebul, gojenih za rezanje zelenih delov. Česen je pri čebulnicah posebnost: tudi če zacveti, njegovo seme ni kaljivo; razvije pa cvetni podobno glavico in v njej miniaturne čebulice. Iz posajenih zraste nov česen, a to ni seme; postopek namreč predstavlja vegetativno razmnoževanje, kot bi sadili stročke.

Shranjevanje semena

Za vse seme velja, da suho shranjujemo v papirnati ali dobro zaprti stekleni embalaži v prostoru z enakomerno temperaturo. »To je v domačih razmerah še pomembnejše kot hlad, saj temperaturna nihanja povzročajo tudi nihanje relativne vlažnosti, ta pa spodbudi prebujanje semena. Njegova kaljivost se s tem manjša.« Vrtičkarjem, ki so navezani na lastno seme, Fanči Perdih za konec polaga na srce, naj za setev ne porabijo vsega semena v eni sezoni – nikoli se namreč ne ve, ali bodo razmere naklonjene pridelavi semena. Nekaj naj ga vedno prihranijo še za leto pozneje.