Češnje smo sicer zamudili, smo pa pred desetimi dnevi z veseljem sprejeli povabilo na obiranje hrušk, ki so letos izjemno dobro obrodile. Čeprav je v podružnični šoli vsega deset učencev, sta bili vrsti ob opori posajenih hrušk s tal obrani, kakor bi mignil, sadeži po velikosti zloženi v zaboljčke, vmes pa je bil čas še za lešnike, telovadne spretnosti, fotografiranje in živahen klepet. Ko so prišli na vrsto vrhnji deli krošenj, so morali namreč počakati, da so se vsi zvrstili na lestvi, ki je ni hotel nihče izpustiti – učiteljica Marjana Marn jo je za vsak primer trdno držala in skrbela za previdnost.

Pred dvanajstimi leti je skupaj s kmetijskim svetovalcem Francijem Kotarjem zasnovala idejni načrt za šolski sadovnjak ob podruž­nični šoli v Jančah (enoti osnovne šole Sostro), s katerim bi otrokom približali podeželski prostor, jih seznanili s sadjarstvom, pripomogli k ohranjanju narave in se tako vključili v oživljanje kmetij in ohranjanje poseljenosti teh krajev, pripoveduje Marnova, ki je doma iz Gabrij pri Jančah. Pred dvema desetletjema so namreč prebivalci hribovskih vasi vzhodno od Ljubljane začeli opuščati kmetijstvo in se izseljevali v mesto. Da bi ostali doma in oživili sadjarstvo, ki je bilo v preteklosti tu že uveljavljeno, sta ministrstvo za kmetijstvo in mestna občina Ljubljana to območje vključila v program celostnega razvoja podeželja in obnovo vasi ter podprla ureditev intenzivnih sadovnjakov. Za številne kmete je sadjarstvo postalo pomembna dopolnilna dejavnost, v zadnjem desetletju pa so se mnogi mlajši preusmerili v ekološko pridelavo in predelavo sadja. Izseljevanje se je ustavilo, ljudje so se začeli sem priseljevati tudi iz mesta, za posamezne družine je sadjarstvo celo osrednja gospodarska dejavnost, vsi pa imajo bazene, v katerih zbirajo deževnico, in urejeno kapljično namakanje. Potreba po organiziranjem trženju in turistični promociji sadjarstva sta sadjarje združila v Sadno cesto, znano po organizaciji odmevnih jagodnih in kostanjevih nedelj na Jančah.

Poleg češnjevega drevoreda, v katerem je zastopanih kar 13 sort, imajo na nagnjenem terenu za šolo 45 jablan, po 10 hrušk in sliv, posajenih v vrstah ob opori, ob igrišču vrsto vzorčnih dreves, v kateri so zastopane marelica, breskev, nektarina, kutina, hruška, jablana, kutina, lešnik, škorš, nešplja in oreh, poleg tega pa še po vrsto rdečega in črnega ribeza. Pri sajenju so vse delo prostovoljno opravili starši in učiteljice ob pomoči članov Sadne ceste, denar za sadike in mreže za zaš­čito korenin pred voluharji pa je prispevala mestna občina Ljubljana, pripoveduje sogovornica. Sadovnjak oskrbujejo z otroki v okviru sadjarskega krožka po pouku, včasih pa tudi pri urah spoznavanja okolja in šport­ne vzgoje. Otroci redčijo plodove, oberejo sadje, pri večjih delih pa ob sobotah sodelujejo starši. Popravljajo opore, obrezujejo drevje, medtem ko otroci bolj gledajo in se učijo. Vsi radi zelo sodelujejo, jih pohvali učiteljica, tudi pozneje v delavnicah, v katerih s skupnimi močmi pripravljajo sadni zavitek, režejo krhlje za sušenje, pokušajo različne sorte in podobno. Neškropljeno sadje imajo za malico vse leto, ko je letina jabolk obilna, jim eden od sadjarjev iztisne in ustekleniči sok, lani so skuhali kutinovo marmelado, letos pa bodo hruške za ozimnico, ker jih je res veliko, počakale v bližnji hladilnici.

Učenci z janške podružnične šole, ki je namenjena tudi otrokom iz vasi Gabrje, Vnajnarje, Mala Štanga, Tuji Grm, Dolgo Brdo in Volavlje, pa se med seboj in z odraslimi člani skupnosti ne družijo samo pri pouku in sadjarskem krožku, večina jih sodeluje tudi v dodatnih prostočasnih dejavnostih za vse generacije na podeželju, ki jih organizira šola in za katere je uspelo Marjani Marn in njenim kolegicam iz podružničnih šol Besnica, Prežganje in Lipoglav, pozneje pa še z območja ivančnogoriške občine, pridobiti sredstva Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (LEADER). V programu, poimenovanem Podružnična šola – gibalo razvoja, so poleg sadovnjaka različne delavnice, v katerih otroci spoznavajo tradicionalno znanje in kulturo svojih krajev. »S postavitvijo in skrbjo za šolski sadovnjak si želimo tudi, da bi otrok in narava spet postala prijatelja, da bi jo otrok doživljal z vsemi svojimi čutili, saj mu bo le tisto, kar bo sam ali z našo pomočjo spoznal, priraslo k srcu,« poudari Marjana Marn.