Naključje je hotelo, da je računalnik za prva tri mesta med nagrajenci, s katerimi smo jablane starih sort posadili skupaj, izžrebal sodelujoče: Jožo Gombač iz Litije, Štefko Marič iz Kuzme in Miro Novak iz Gradca. Skupaj s svetovalko v Semenarni Ljubljana Andrejo Tomšič in njenimi sodelavci iz centrov Kalia, ki spadajo pod okrilje podjetja, smo se odpravili v Prekmurje, Belo krajino in neposredno bližino geometričnega središča Slovenije, povsod pa so nagrajenke in njihovi domači poskrbeli, da so bila drevesca povod za prijetno druženje. Predstavniki Semenarne so triletne jablane zavarovali z mrežo proti voluharju, zemljo v sadilni jami izboljšali z namenskim substratom, briketiranim organskim gnojilom, jo prekrili z okrasnim lubjem in nagrajenke opremili s sadjarskimi škarjami.

Jablana je v Prekmurju prišla v prave roke

Nenavadno lep in topel novembrski dan je bil, ko so Andreja Tomšič in Irena Mohinski iz Semenarne Ljubljana ter Pavla Klemenčič iz murskosoboške trgovine Kalia k Štefki Marič na Kuzmo pripeljale njeno nagrado, sadiko jablane blanheimova reneta. Za novo pridobitev je bil v majhnem sadovnjaku ob hiši Maričevih že določen prostor in Štefkin mož Ivan je že dan prej izkopal sadilno jamo. V skladu z že pregovorno prekmursko gostoljubnostjo pa ni bilo dobro poskrbljeno samo za mlado jablano, ampak tudi za vse, ki smo prišli tega dne k njim. Kar majhna slovesnost je nastala iz preprostega sajenja sadike in prijazna gostitelja nista nikomur dovolila, da bi odšel žejen ali lačen.

Štefka Marič je kot nagrajenka sicer največ pomagala pri samem sajenju, a je že pred tem priznala, da je v domačem sadovnjaku samo pomočnica. Glavno besedo pri sajenju, rezanju in škropljenju ima vedno mož Ivan in štirideset lepo oskrbovanih sadnih dreves je dokazovalo, da svoje delo dobro opravlja in da mu soproga uspešno pomaga. Tudi za vse drugo okrog hiše, pri stari Ivanovi domačiji in v več kot 30 kilometrov oddaljenem vinogradu v Bogojini skrbita skupaj. Časa za vse to imata dovolj, saj sta upokojenca že kakšnih 15 let in prej dodat­na popoldanska obveznost jima je že toliko časa najpomembnejša zaposlitev in zabava obenem. Kakšno tono jabolk sta letos pridelala v svojem sadovnjaku, v gozdu ob hiši sta si pripravila drva za zimo, na manjši njivi pridelujeta zelenjavo zase in krmo za kokoši ter tri ali štiri prašiče, ki jih vsako leto zredita v hlevu stare domačije, streljaj od njune hiše. Dela je čez vse leto dovolj in nikoli ni dolgčas, pritrdita in si zadovoljno ogledujeta novo pridobitev njunega sadovnjaka. »Jablano podarjam možu, ki je bil letos star sedemdeset let. Ampak to bo ostala najina, skupna jablana,« nam je ob odhodu dejala Štefka Marič.

Jesensko jabolko pravšnje dopolnilo ob vikendu

Da je mogoče skoraj kjerkoli urediti izredno zanimiv vrt, dokazuje naša druga nagrajenka Mira Novak iz Gradca v Beli krajini. Hiša, kjer živi z možem, stoji tik ob cesti, ki povezuje Metliko s Črnomljem. Toda na drugi strani zgradbe se odpre čisto drugačen svet: zelen kotiček, ki se strmo spušča proti počasni reki Lahinji. Z nekaj besedami: neverjetno spokojno in zeleno. »To je v resnici nasip, kjer sem za zabavo oziroma zato, ker rada vrtnarim, uredila vrt,« pravi Mira Novak.

Če izvzamemo kaki in figo, ki rasteta in rodita v topli belokranjski klimi – ki pa pozimi le ni tako zelo mila –, je večina rastlinja, ki uspeva na vrtu Novakovih, domačega. »Nočem, da bi vrt preveč odstopal od okolice,« je povedala gostiteljica, ki je poleg vrbe zasadila še vodne perunike, lokvanje, ciprese, vrtnice, lesko ... »Na vrtu se vse leto nekaj dogaja in je barvito,« povzema sogovornica, ki poudari, da poskuša v tem svojem zelenem raju delati z najmanjšimi stroški: »Sadike izmenjujem s prijatelji, tako da ni treba vsega kupiti.«

Na začetku sta z možem na strmini sadila tudi sadno drevje, a sta ugotovila, da to ni najboljša zamisel. Zato tudi jablane, ki sta jo s seboj prinesla Andreja Tomšič, svetovalka v Semenarni, in prodajalec iz Kaliinega vrtnega centra v Metliki, niso posadili na nasip nad Lahinjo. »Posadili jo bomo v sadovnjak, ki ga je ob vikendu na hrvaški strani meje uredil moj oče,« je razložila sogovornica. Tam imajo sadni vrt z dvema orehoma, štirimi jablanami, češnjo in tremi slivami. Sami skrbijo za vse, od gnojenja do obrezovanja drevja in drugih del. »Sadje pojemo, razdamo prijateljem in znancem, morda naredim kakšno marmelado,« pravi Mira Novak.

Tako je bila tudi izbrana jablana, ki jo je dobila z nagradno igro, prava: jacob fischer, stara sadna sorta, ki je tipično jesenska. »To je namizna sorta jabolk, ki jih je treba porabiti v štirih tednih,« je povedala Andreja Tomšič, ki je nagrajenki izročila drevesce in nekaj pripomočkov za oskrbo vrta. A to je bil formalni del obiska, saj je prej in potem pogovor tekel o vrtu; o lepo cvetočem okras­nem grmu dišečniku, na primer, ki mu po domače rečejo jabolčnik, ima pa dišeč les in listje ...

Cigančica je poiskala Dolenjko

Gospa Joža Gombač iz Litije se je ob dogovarjanju za termin v mislih že pripravila na sajenje: ker se zaradi operacije kolka še ni mogla posloviti ob bergel, bo delo spremljala z balkona le nekaj metrov proč od sadilnega mesta, nadzor pa bo prepustila možu, veščemu ljubiteljskemu sadjarju. A smola je hotela, da je dan pred sajenjem zaradi zapleta morala spet v bolnišnico. Soprog Jože in hčerka Barbara Rozina, ki s svojo družino živi v bližini, sta ji morala obljubiti, da ji bosta po telefonu poročala o dogajanju z vsemi podrobnostmi vred. Gospa Joža, po rodu Dolenjka iz bližine Škocjana, je svojim domačim večkrat povedala, kako dobra in posebna jabolka so cigančice ... Sorta je bila med tistimi, ki so jih v Semenarni namenili za nagrade, ker pa so bile triletne sadike naročene vnaprej, nagrajenci niso mogli poljubno izbirati sorte. A glej srečno naključje, ne da bi za željo gospe Joži vedeli, so pri pokrovitelju sorto, katere rdeči drobni sadež ima lahko tudi pordelo meso, namenili prav njej.

Hišo Gombačevih obkroža za današnje razmere precej velik vrt, na katerem so ves čas imeli nekaj višjih jablan (med njimi tudi sorto bučar, ki je bila nekdaj v teh krajih pri vsaki hiši), češnjo, velik zelenjavni vrt in celo vrtno hišico s prostorom za nekaj kokošk. Ko so izvedeli za nagrado, so se odločili odstraniti štiri desetletja star jonatan, ki je dajal prijetno senco nad vrtno hišico, a je zaradi občutljivosti sorte že jemal slovo. Gospod Jože je prostor za cigančico odmeril kak meter proč od požaganega debla. Juretu Trunklju iz Kaliinega centa na Rudniku v Ljubljani smo s fotoaparatom komaj sledili, tako hitro je kopal jamo in začel pripravljati mešanico prsti.

Medtem ko se je Sava zaradi nočnih padavin ponekod v občini razlila čez običajno strugo, se mokrota zemlji na vrtu Gombačevih, ki leži na dvignjenem delu Litije na levem bregu reke, skoraj ni poznala. Še žičnato oblačilce, ki bo korenine varovalo pred voluharjem, gnojilo, oporna palica in zemlja do vrha koreninskega vratu, ki jo je bilo treba močno zahoditi, in cigančica je bila posajena. Ko je Jure odložil lopato in na kolobar pod krošnjo nasul okrasno lubje, je novo pridobitev prišel povohat Pagi, prikupen maltežan, ki mu ta dan nekaj ni šlo v račun in je ves čas pogledoval proti balkonu. »Gospodarico, našo nagrajenko, pogreša,« pove gospod Jože. In kdo bo imel pri cigančici glavno besedo, vprašamo. »Komanda bo seveda ženina, a skrb za drevesa in rez je moja domena, čeprav se po malem že pripravljam, da bom izpregel – zdaj so mladi na vrsti za učenje,« nam je zaupal gospod Jože.