Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Zidanica: Prava, dolenjska

Prisojne lege Lisca, hriba in istoimenskega naselja v trebanjski občini, so posejane z vinogradi in zidanicami pretežno ljubiteljskih vinogradnikov. Med pisano druščino arhitekturno bolj ali manj neposrečenih primerov gradnje najdemo tudi zidanico, za katero etnolog Janez Bogataj pravi, da je ena redkih pravih dolenjskih zidanic. Lastnik Franc Koncilja jo je obnovil tako, da je ohranil istovetnost prvotnega objekta in njegovo vsebino.

Dolenjski vinorodni griči so polni nemogočih, bolj ali manj sodobnih zidanic, ki so slika slovenskega samograditeljstva in znamenite slovenske 'všečnosti'. Pravih dolenjskih zidanic pa je tako malo, da bi jih lahko prešteli na prste ene roke. Tale je prav gotovo ena izmed njih, o zidanici na Liscu pravi dr. Janez Bogataj. Prvič jo je videl pred nekaj leti, ko se je lastnik Franc Koncilja odločil, da jo bo obnovil, saj je bila tik pred tem, da se zaradi starosti in pomanjkanja kakršnega koli vzdrževanja sesede sama vase. Če se njune poti po naključju ne bi prekrižale na enem izmed številnih razpotij, s katerimi je posejano pobočje hriba, bi bil rezultat prenove morda »disney­land zidanica«, kakor pravi Bogataj, saj lastniki po njegovih besedah iz množice nasvetov, ki jih najdejo bodisi v medijih bodisi v strokovni literaturi, ponavadi izluščijo le tiste, ki ustrezajo njihovi predstavi všečnosti: »In potem smo hitro pri raznih nemogočih izvedbah, prešah na fasadah in na vhodih, sodih namesto stolov in miz, odstranjevanju ometa, kazanju opeke ali kamenja in še bi lahko našteval.«

Franc Koncilja se je prenove zidanice, ki jo lahko z gotovostjo postavimo v prvo polovico 19. stoletja, a zna biti, da sega njena rojstna letnica še dlje v preteklost, lotil po lastnih občutkih, brez kakršnega koli znanja o arhitekturni in etnološki dediščini. Bogataj pravi, da je končni rezultat kljub temu (ali prav zaradi tega) zelo dober.

»Po pravici povedano, sem hotel vse skupaj najprej porušiti, saj imam v neposredni bližini zidanico novejšega datuma, popolnoma opremljeno za bivanje. A sem se odločil, da bom podrtijo, ki sem jo podedoval, ohranil v spomin na svojega očeta. Zidanica je bila namreč dolgo v lasti naše družine, ki je živela v bližini, potem je imela 50 let drugega lastnika, pred časom pa je prišla nazaj v naše roke,« pripoveduje Koncilja. Najprej je hotel zamenjati povešena in razpadajoča lesena vrata, ki vodijo v klet. Približno takrat je spoznal Janeza Bogataja, ki mu je položil na srce, da če se že loteva obnove, naj poskusi čim več stvari ohraniti v prvotnem stanju.

»Potem pa se je začelo veselje,« se namuz­ne sogovornik. Našel je mojstra, ki je imel izkušnje s prenovo propadajočih hiš, nato so štirje delavci (veliko je naredil tudi sam lastnik, ki so mu pomagali prijatelji) dan za dnem najprej čistili luknje v zunanjih zidovih in jih polnili z mešanico cementa in mivke. »Tako smo utrdili zidove, ki so se še komaj držali skupaj. Zgornji rob zunanjega zidu na zgornji strani zidanice, na primer, je dobrih 30 centimetrov štrlel iz linije, videti je bilo, da se bo vsak hip prevrnil. Na spodnji strani pa smo morali hrastova vrata najprej podbetonirati, če smo jih hoteli spraviti v prvotno obliko, saj sta bili vratni krili po višini zamaknjeni za skoraj 20 centimetrov,« se spominja Koncilja. Da je bilo dela z utrjevanjem zidov res veliko, potrjuje podatek, da je v njih izginilo kar 60 25-kilogramskih vreč cementa.

Šele ko so to končali, so se lahko lotili del na strehi, ki je bila prej krita s slamo. »Ko smo postavili gradbeni oder, so se ljudje zgražali, ker so bili prepričani, da bomo delali fasado, a mi to niti na misel ni prišlo. Zidove smo namreč prebarvali le z apnom, tako na zunanji kot notranji strani, oder pa smo potrebovali zato, da smo lahko izdelali nov venec na strehi, ostrešje in položili kritino,« pravi sogovornik.

Tako zunanjost kot notranjost sta po prenovi ohranili podobo, kakršno je imela zidanica v preteklosti. No, skoraj takšno. V kleti, ki jo zdaj uporabljajo za shranjevanje orodja, se še vedno vidijo sledi stopnic, po katerih so nekdaj iz zgornjega nadstropja hodili po vino, a jih je prejšnji lastnik odstranil in odprtino v betonski plošči, ki so jo nekdanji uporabniki zapirali s težko leseno loputo, zazidal.

V zgornjem nadstropju pa se na eni steni še vedno vidijo obrisi, do koder je segala stara krušna peč. Tudi to je prejšnji lastnik porušil. Približno na njenem mestu zdaj stoji stara postelja, prekrita s prešito odejo in pregrinjalom, kakršnega se spomnim iz hiše svoje stare mame. Miza, stoli, police, na katerih so lepo razmeščene stare sklede, radio z letnico 1957 in eden še starejšega datuma, pa še cel kup drugih starih predmetov, ki so jih lastniku prinesli znanci in prijatelji, pripovedujejo zgodbo o življenju v preteklosti, ki je bilo precej drugačno od tega, kakršno poznamo danes.

V kotu desno od vrat je majhno ognjišče, v katerem lastnik pozimi v družbi prijatelja ali dveh večkrat zakuri in v litoželezni posodi skuha kakšno klobaso. Dim se takrat dviga pod črn strop, kjer so nekdaj visele mesnine in dobivale tisti omamni vonj. »Pozimi, ko je zunaj mraz in naletavajo snežinke, je tukaj nadvse prijetno. A kaj, ko je takih trenutkov vse manj, ljudje pridejo sem gor le še takrat, ko je treba kaj postoriti v vinogradu, poveselijo pa se bolj redko, so drugačni časi,« s kančkom grenkobe v glasu pravi Franc Koncilja.

Še pred desetimi leti se je ob trgatvi iz vsakega vinograda na pobočjih Lisca slišalo vriskanje, glasovi trgačev so odmevali vse tja v dolino. Še bolj živahno je bilo za martinovo, ko se mošt spremeni v vino, zdaj pa je skoraj turobno. Da se ta tradicionalni vinski praznik spreminja, pritrdi tudi Janez Bogataj, le da ima on v mislih drugačne spremembe: »V teh spremembah je žal več 'izumljanja tradicij' kot pa sodobnih oblik, ki bi izhajale iz nekdanjih ali jih vsebinsko nadgrajevale. Turistično ljubiteljstvo in vinski marketing sta naredila veliko škode na račun naših značilnih razpoznavnosti ter lokalnih in regionalnih tipičnosti. Poglejte samo, kakšne neumne izvedbe martinovanja danes potekajo v Sloveniji, s preoblečenimi škofi, redovniki, pa vinskimi kraljicami in podobno kostumirano družbo.«

Ni nam treba pogledati daleč nazaj v zgodovino, da bi odkrili izjemne značilnosti posameznih slovenskih vinorodnih in drugih pokrajin. Ne nazadnje je bilo martinovo največji jesenski zahvalni praznik ob koncu letine, vinske in siceršnje. »Morda je med vsemi tremi slovenskimi vinorodnimi pokrajinami manjša izjema le Primorska, kjer jim je ob siceršnjem zelo naprednem razvoju vinogradništva in vinarstva ter trženju vina uspelo ohraniti in razviti nekatere oblike martinovanja, ki pomembno sooblikujejo lokalne in regionalne značilnosti,« pravi Bogataj. Po njegovih besedah je najslabše, če za Martinova praznovanja naredimo nekakšne mešanice elementov »odigrane« kulturne dediščine in sestavin sodobnih izumljenih tradicij. To sta dva koncepta, ki ne gresta skupaj in delujeta kot »igra za množice, dolgoročno pa omogočata najbolj banalne, da ne rečem kičaste izvedbe. Množična martinovanja v velikih središčih tudi z vidika vzgoje vinske in pivske kulture delujejo ravno v nasprotnih smereh, kot bi lahko!«

Arhiv revije Deloindom+.

Komentarji