Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Secesijska dediščina: Mlada stoletnica

»Tule bomo pa nastopali, so skoraj v en glas napovedali vnuki ob prvem obisku,« pravi gostiteljica. Vedno znosijo igrače na podest pod okni najimenitnejše sobe v stanovanju in tudi njej se zdi za ped dvignjen prostor tam, kjer pročelje večnadstropne secesijske hiše v središču Ljubljane krasi polkrožni pomol, najbolj osebni kotiček doma.
Prostoren hodnik sredi stanovanja je postal kuhinja in knjižnica hkrati. Je mesto ustvarjanja in srečevanja. Rumena stena in strop poskrbita, da je sončen, četudi se okno odpira le v svetlobni jašek hiše.
Prostoren hodnik sredi stanovanja je postal kuhinja in knjižnica hkrati. Je mesto ustvarjanja in srečevanja. Rumena stena in strop poskrbita, da je sončen, četudi se okno odpira le v svetlobni jašek hiše.

V njem rada bere, piše, tu je nastalo največ prevodov. A njena povezanost s knjigami v sobi, ki si jo je arhitekt pred sto leti zamislil kot salon, zdaj pa je dnevna soba in jedilnica, ni najbolj očitna – toliko bolj pa o njej priča sosednji prostor. V izredno potratno zasnovanem hodniku sredi stanovanja sta združeni bogata knjiž­nica z računalniško mizico in kuhinja. Odločitev za nekonvencionalno kombinacijo je pred vselitvijo tu in tam zmotil pomislek, a se je izkazala za izvrstno. Prostor je postal srce dogajanja, pravo mesto srečevanja. Malo poseben tloris priča, da je bilo stanovanje izvirno prej zamišljeno za bivanje dveh stanovalcev kot za družino, naši gostiteljici in njeni odrasli hčeri, ki si delita gospodinjstvo, pa je omogočil, da imata vso zasebnost, ko si jo želita. Njuna dela stanovanja, z dvojimi sanitarijami vred, sta vsak na svojem koncu prostornega hodnika. »Ena od mož­nosti je bila, da bi ga z razporeditvijo opreme na videz skrajšali, potem pa sva rekli, naj bo dolg, če so si takega zamislili. A je bil nekdaj še daljši, imel je okno na drugi strani hiše, prejšnji lastniki pa so ta del pregradili za dodatno sobico,« pripoveduje.

Medtem ko so vsi drugi zidovi v stanovanju beli, je čelna stena hodnika sončno rumena, da vanj že zgodaj posveti jutro. Ni naključje, da je prav tu postavljena kavna mizica z najmanjšim aparatom za ekspreso, kar sem jih kdaj videla. »Za hčer pomeni zjutraj najbolj strateški del opreme, zato je takoj pri vratih, skozi katera stopi v prostor,« pojasni sogovornica. Kuhinja knjižnica je najbolj eklektično opremljen prostor v stanovanju: na eni strani funkcionalen kuhinjski niz ravnih linij, na drugi bele knjižne police, vsi drugi kosi pa so po gostiteljičinih besedah zbrani z vseh vetrov. Tega ne gre razumeti čisto dobesedno, je pa slogovna mešanica pohištva izraz naklonjenosti do predmetov, ki so v družini prehajali iz roda v rod, do antikvitet, spominov, slovenske narodopisne dediščine in starin, ki na bolšjih sejmih čakajo, da bi jih ponovna uporaba odrešila molka. Užitku ob kavici ali listanju po knjigah sta ob koncu kuhinjskega niza namenjena črna oblazinjena stola, repliki originalov, ki jih je Plečnik oblikoval za interier zasebne hiše, nasproti kuhinjskih elementov stoji poslikana kredenca iz okolice Ljubljane, kakršne so bile pred poldrugim stoletjem značilne za Gorenjsko.

Posebnost nekdanjega hodnika, v katerem se še vedno zadržujemo, je okno, ki gleda v svetlobni jašek stavbe, nekakšen kvad­ratni atrij skromnih mer, kar je za kuhinjo naravnost idealno. Vanj se odpirata še okni iz večje kopalnice in nekdanje shrambe, v kateri je danes mini kopalnica. Gospa, ki je v stanovanju živela prej, je dala okna od znotraj zagraditi, češ da skoznja vleče, in novima lastnicama ju je razkril šele pogled skozi kopalniško okno med obnovo.

Med njo na srečo niso bili potrebni radikalnejši posegi, leseni parketi, okna in vrata – tudi vhodna z barvitimi vitražnimi stekli – so bili po stoletju uporabe odlično ohranjeni, vhodni hodnik in kopalnica pa sta dobila nov keramični tlak. V obeh prostorih so zdaj ploščice v rumeno-črnem vzorcu šahovnice. Za secesijo značilna barvna kombinacija te živahno pozdravi, brž ko se odškrnejo vhodna vrata. V večji kopalnici še služi svojemu namenu prvot­na litoželezna kad na levjih nožicah, le nov emajl je dobila, od originalne opreme je tudi več medeninastih lestencev. Nekdaj je v vsaki sobi stala trdna lončena peč, a so se jim že prejšnji lastniki odpovedali. Po večkratnih menjavah ogreval so pred desetletji uvedli etažno plinsko centralno kurjavo z zunanjimi napeljavami. Ne pretirana poraba plina priča o kakovosti gradnje in spodobni izolativnosti dvojnih oken škatlaste oblike, vgrajenih pred stoletjem. Največja novost v stanovanju je tako spremenjena namembnost nekaterih prostorov. Prej je bila kuhinja v enem izmed dveh prostorov ob vhodu, zdaj sta tu hčerini sobi, v prostornem prečnem hodniku, ki je sprejel kuhinjo in knjige, pa še pred dvema letoma ni bilo drugega kot tri težke staronemške garderobne omare. »S svojo temačnostjo so zbujale občutek, kot da si vstopil v prostore kagebeja. Še vedno so v stanovanju, vendar opravljajo svojo vlogo manj na očeh,« podoživi vtise izpred dveh let naša sogovornica.

Središče Ljubljane in stare meščanske stavbe so ji pri srcu, lepe spomine ima na Plečnikov Peglezen, kjer je živela vrsto let, in tudi predmeti, ki so v bivališčih ostali za prejšnjimi lastniki, se ji zdijo vredni pozornosti. »Strinjam se z avtorico knjige Umet­nost preprostosti Dominique Loreau, da je treba stare predmete varovati. S tem ohran­jamo duha preteklih generacij. Podobno ravnam v hiši v slovenski Istri, kjer sem zrasla in kjer skrbim za dediščino svojih staršev in starih staršev. Brez mesta ne bi mogla, brez svojega morja in sonca tudi ne. Zaradi moževe službe smo dolgo živeli v tujini, bilo nam je lepo, a za stalno bi težko ostala … Pogrešala bi svoje ljudi in jezik, ki me je oblikoval. Sicer pa se čez leto ves čas selim med Ljubljano in Obalo.« Na obeh koncih pogosto prestavlja opremo, jo dopolnjuje s tekstilijami, dekorativnimi predmeti, spomini in slikami. »V veselje mi je, če lahko vsaj majhen prostor okoli sebe prilagajam razpoloženju.« Ko se iz družabnosti umakne v mir, je ne obkrožajo vedno le knjige. Rada slika, takrat se potopi v čisto poseben svet. Pogosteje to počne na Primorskem, kjer je temu lahko namenila ločen prostor, ki prenese nehotene sledi barve. S platen, ki delajo na stenah med drugim družbo oljem Jerneja Vilfana in Irine Rakovski Kralj, vejeta njena vedrina in primorska narava, žive barve pa v stanovanje prinašajo sonce.

Arhiv revije Deloindom+.

Komentarji