V stoletjih razvite stanovanjske hiše, ki so s svojimi vidnimi podobami še nedavno značilno zaznamovale slovenska naselja, počasi, a vztrajno izginjajo. Navkljub odlično oblikovani zakonodaji in drugim ukrepom, povezanim z varstvom vredne stavbne dediščine. Zasvojeni s hitro spreminjajočimi se dosežki sedanjosti se niti ne zavedamo, da z izrivanjem preteklosti iz mest in nekdanjih trgov in vasi izgubljamo pomemben in nenadomestljiv del narodove kulture. Ne dotaknejo se nas svetovne ugotovitve, ne povedane in zapisane misli raziskovalcev in aktivnih tvorcev arhitekturne umet­nosti, ki glasno opozarjajo na pomemben vpliv podedovane arhitekture na sodobno in prihodnjo kakovost bivanja. »Arhitektura nas osvobaja objema sedanjosti in nam omogoča doživljanje počasnega, zdravilnega toka časa. Stavbe in mesta so orodje in muzej časa. Omogočajo nam videti in razumevati minevanje zgodovine in biti zraven v časovnih ciklih, ki presegajo posamezno življenje,« je v monografiji Oči kože (2005) zapisal finski arhitekt, pedagog in pisatelj Juhani Pallasmaa.

Eminentna stara dama

Z brisanjem preteklosti se posodablja in novemu prilagaja tudi tesno pozidano visokogorsko alpsko naselje Luče v zgornji Savinjski dolini. Nekdanja privlačnost naselbine, razvite na sotočju Savinje in Lučnice, v romantični kotlini med gozdnatimi izrastki Raduhe, Dleskovške planote in Velikega Rogatca, ki jo razkrivajo stare in obledele fotografije, izginja. Lepe hiše, nove in predvsem takšne, s katerimi si lahko naslikamo življenjski utrip kraja v času, ko so v njem drdrale žage in ropotali mlini, po naselju in okolici pa so se sprehajali turisti, so redke. Namesto vsesplošne kakovosti so arhitekturna izjema. Ena od njih je stara Juvanova stanovanjska hiša. Raziskovalci ugotavljajo, da pisni viri (franciscejski kataster iz leta 1825) in letnica 1814, ki je vrezana na vratih v kamro v prvem nadstropju, ne določajo njene resnične starosti. Veliko stavbnih podrobnosti, zlasti razkrita baročna poslikava, značilna za čas prve polovice 18. stoletja, so dovolj trdna osnova, da jo uvrščajo v čas pred njenimi prvimi pisnimi omembami. Vsaj v sredino 18. stoletja.

Stanovanjsko hišo so postavili s slemenom pravokotno na dvigajoč teren, ki so ga spret­no izkoristili za oblikovanje delno vkopane kleti. Kletne zidove, v širino merijo 80 centimetrov in so med seboj zvezani z obočnimi kamnitimi stropi, in nekaj ožje ostenje pritličja, zidovi so tu debeli 60 centimetrov, so izdelali iz kamna, pridobljenega v okolici. Za stene v nadstropju, tako predvidevajo, in celotno strešno konstrukcijo s kritino (skodle) pa so uporabili kakovosten domač les – smreko in macesen.

V 19. stoletju je hiša dobila današnjo podobo. Lesene stene v nadstropju so nadomestili z zidanimi in sodobnemu času prilagodili nekatere stavbne podrobnosti, kar kaže, da so bili lastniki tedaj kulturno napredni in gospodarsko močni. Ob kmetovanju in gozdarstvu so se ukvarjali še s furmanstvom, mlinarstvom in žagarstvom.

V prvi polovici 20. stoletja je arhitektura stanovanjske hiše doživela nekaj manjših obnovitvenih posegov – leseno kritino so zamenjali z opečno, predelali so črno kuhinjo, celotna posest in njen življenjski utrip pa sta se tudi zaradi hitrega razvoja, povezanega z industrijsko proizvodnjo, močno spremenila.

Rušenje ali prenova?

Mogočno stavbo je današnji lastnik podedoval po svoji teti. Ker je ni potreboval za bivanje svoje družine, svoj dom si je v okviru posesti že zdavnaj postavil, je dediščina hiše postala predmet številnih razprav, povezanih z iskanjem odgovora o njeni prihodnosti. Rušenje, najpreprostejša in med Slovenci najbolj razširjena rešitev, se lastniku zaradi čustvenih vezi, tu je namreč preživel del otroštva, ni zdelo sprejemljivo. V prenovo stare in novim modnim merilom bivanja neprilagojene hiše pa tudi ni čisto verjel. Šele obisk sorodnice iz tujine, ki jo je stara monumentalna dama, oblikovana v merilu človeka in odlično prilagojena okolju, povsem očarala, in ocena vrednosti – podala jo je konservatorka in vodja celjske območne enote ZVKD Tanja Hohnec – sta bili odločilni, da sta se Jaka Matijevc in soproga Bernarda lotila prenove.

Strokovna pomoč in uspešnost prenovitvenih del

Še pred urejanjem dokumentacije za izdajo gradbenega dovoljenja so konservatorji izdelali konservatorski program, s katerim so projektanti in investitorji pridobili osnovne usmeritve za izvedbo kakovostne prenove. Po sklenjenem triletnem obdobju analiz, vrednotenj in pridobitvi gradbenega dovoljenja so leta 2006 lastniki Juvanove stanovanjske hiše začeli prenovitvena dela. Najprej so rekonstruirali dvokapno streho z opečno kritino. V drugem koraku so sanirali od vlage poškodovane kletne in delno tudi pritlične zidove (odbili so poškodovane omete, očistili fuge in jih na novo zapolnili s posebej izdelanimi apnenimi maltami). Sanirano kamnito ostenje so nato s sodobnimi metodami in tehničnimi sredstvi zaščitili pred vdori talne vlage, njeno prisotnost v temeljnih tleh pa zmanjšali z vertikalno drenažo. Za ponovno zaščito osušenih zidov so naredili posebne vlagoodbojne omete. Vzporedno z zaščito zidov pred vdori talne vlage so utrdili temelje in kamnito ostenje, ki so ga injektirali. Potresno odpornost celotne konstrukcije pa so povečali z izdelavo kovinskih vezi. Z njimi so povezali kamnito ostenje in novo armiranobetonsko ploščo, izdelano nad ločno stropno konstrukcijo nad kletjo, ter kamnito ostenje in leseno stropno konstrukcijo nad pritlič­jem in prvim nadstropjem.

Ker si kakovostnega bivanja v stari hiši ni mogoče zamisliti brez sodobnih inštalacij, so usklajeno z zamislijo nove uporabe nekaterih prostorov v nadstropju razpeljali vse potrebno. Ker bi bila izdelava utorov za razvod kablov in cevi v kamnitem ostenju, zaradi izjemne trdnosti kamna, prezahtevna, del inštalacij poteka po površini zidov, za nekaj potrebnih napeljav pa so na domišljenih mestih izdelali vertikalne jaške. Obsežno in zahtevno ozdravitev, utrditev nosilnega ostenja in izdelavo inštalacij so končali s saniranjem apnenih ometov, grobih in finih.

Obrtna veščina – povezava znanja in ročne spretnosti

Delu prenove, povezanemu z uporabo sodobnih tehničnih rešitev, so sledila obsežna popravila okrasnih podrobnosti v ometu in barvi, popravila tlakov, lesenega stavbnega pohištva, od ograje do okenskih in vratnih okvirjev in kril. Prav popravila naštetih stavbnih elementov, ki pomembno sooblikujejo arhitekturo podedovane hiše, povzročajo lastnikom starih stavb največ težav. V slovenskem prostoru namreč ni prav veliko mojstrov, ki poleg sodobnih obrtnih veščin poznajo in obvladajo stare tehnike izdelave arhitekturnih členov v lesu, kamnu, ometu in barvi. Tudi zato mnogi obupajo in stare stavbne člene nadomestijo s slabo izdelanimi replikami, s katerimi se izvirnost starega za vedno izgubi.

Lastnika, Bernarda in Jaka Matijovc, pripovedujeta, da sta, ob spoštovanju navodil konservatorke, pri popravilu starih stavbnih členov vztrajala tudi zaradi gospodarnosti. Nekateri okenski okvirji so bili tako malo poškodovani, da bi bila njihova zamenjava z novimi zagotovo dražja, poleg tega bi s takim načinom dela prekršila tudi vsa nova načela do okolja prijaznega razvoja. Dela so bila sicer zamudna, toda mizar Vinko Moličnik, zidar Stanko Štorgelj in pleskar Matej Podlesnik ter za vse priročni lastnik so svoje delo res odlično opravili in so nanj čisto upravičeno tudi zelo ponosni.

Ustavljeni čas nekdaj mogočnega posestva

Čeprav je vez s podobami iz preteklosti v slovenskem sodobnem bivanju vse prej kot zaželena, pa nas tuje bivalno okolje vedno bolj prepričljivo poučuje o nasprotnem. Tam veljajo za eminentne in častivredne prebivalce naselij ljudje z zgodovino, ki te ne izpričujejo samo z grafičnimi prikazi razvoja rodbin in rodbinskih zvez, kar je zdaj modno pri nas, ampak predvsem s skozi rodove ustvarjenimi in ohranjenimi materialnimi dobrinami. Pritličje Juvanove hiše Bernarde in Jake Matijovca je tudi zato opremljeno s starim pohištvom, odlično oblikovanim in izdelanim iz masivnega lesa, še vedno uporabnim in lepim.