V zahodnem delu slovenskega predalpskega sveta leži trda in neizprosna pokrajina, ki se je dolgo upirala naseljevanju. V Cerkljanskem, Škofjeloškem, Polhograjskem in Rovtarskem hribovju se je prva na redke ravnice dolin omejena poselitev razširila na prisojna pobočja šele v 14. stoletju, v 17. stoletju pa je z razvojem samotnih kmetij dokončno obvladala tudi odmaknjene in višje predele. Za življenje zahtevno območje, ki ga je Matjaž Kmecl v Zakladih Slovenije predstavil kot ljubek in oster, prijazen in oduren, na veliko in na drobno rezljan svet najrazličnejših hribovij in dolin, grap in robov, nepreglednih gozdov in gladkih zelenih krčevin, se ob pozni in postopni naselitvi kaže tudi v arhitekturi. Mogočne hiše z velikimi strehami enakih naklonov, ki govorijo o varnosti in gospodarski moči doma, so čistega in strogega videza. Izdelane so iz priročnih gradiv, kamna in lesa, in so domišljeno uporabne, z nič odvečnega, samo najnujnejše.

Stavbni razvoj Matevžkove hiše

Zaradi spregledanega ali zavestnega neupoštevanja regionalnih arhitekturnih značilnosti, ki so izražene v stavbni gmoti, plastiki, funkcionalni členjenosti, barvitosti, izboru gradiv in tako naprej, se v nekdaj zaokroženih naseljih, ki se zdaj kaotično širijo z novo, sodobno arhitekturo, hitro krči število stavb, ki vidno pripadajo samosvojemu slovenskemu hribovitemu svetu. V kotlinici na jugozahodu Škofjeloškega hribovja se je ob prometni cesti, ki povezuje Škofjo Loko z Logatcem, razvilo naselje Žiri. Na njegovem robu je v okolje izrazno revnih novogradenj vpeta tudi častitljivo stara kmečka hiša, ki je med domačini poznana kot Matevžkova. Natančna starost hiše ni raziskana, zagotovo pa je na neravnem zemljišču stala že leta 1826. Opisana in vrisana je v Franciscejskem katastru, davčnem popisu, ki so ga v habsburških dednih deželah po navodilu cesarja Franca I. začeli delati leta 1818 in ga v desetih letih tudi končali. V katastru beremo, da je bil tedaj lastnik zemljišča in stavbe Gregor Kopač.

V skoraj dvestoletnem časovnem obdobju so potomci Gregorja Kopača domačijo, izdelano iz kamna in lesa z upoštevanjem stavbnih znanj, razvitih iz izkušenj in podrobnih vedenj o okolju in prostoru, ustvarjalno dopolnjevali. Kmečko stavbo s tradicionalno, kmečkemu načinu življenja in dela prilagojeno tlorisno zasnovo, s prehodno vežo s črno kuhinjo, vezjo med glavnim bivalnim prostorom, »hišo«, in kamro na eni strani ter kletjo s hlevom na drugi, je leta 1910 temeljiteje prenovil tedanji gospodar Matevž Kopač, praded današnje lastnice, krajinske arhitektke Mojce Kopač. Matevž je objekt povečal v dolžino – hlevu je dodal nove gospodarske prostore, podaljšal, popravil in na novo prekril ostrešje in v njem uredil spalne prostore. Slamnato kritino je zamenjal z novo, sodobno sivo kritino – s cementnim špičakom, ki je na strehi še danes. V »hiši« je ometal viden lesen strop, saniral zunanje omete in izdelal okrasni venec, ki podaljšan na čelno fasado deli enotno ploskev na ostenje pritličja in zatrep. Za tedanji čas temeljita prenova je bila izpeljana tako, da je arhitekturna pripadnost prostoru hribovitega zahodnega dela slovenskega predalpskega sveta ostala ohranjena.

Nadaljevanje stavbnega razvoja Matevžkove domačije sta prekinili svetovni vojni. V tem obdobju in v prvih letih po drugi svetovni vojni so bile zaradi težkih življenjskih razmer in sprememb, ki so kmeta potisnile na dno družbene lestvice, težave celo z vzdrževanjem obstoječega. Domačija je, tako kot veliko višje ležečih kmetij, ostala brez pravega gospodarja in zob časa je vidno načenjal stavbno tkivo.

Ohranjena izvirnost, posebna vrednost sodobnega bivanja

Šele proti koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja je hiša dobila svež videz, kar je kazalec ozdravitve in s tem podaljšanje življen­ja vsake arhitekture. Prenovo svoje rojstne hiše, izpeljana je bila v sozvočju z najnovejšimi doktrinami konservatorske stroke, je vodil oče lastnice, arhitekt Vlasto Kopač, Plečnikov študent, med kolegi poznan kot izjemen poznavalec naše stavbne dediščine in zato tudi izvrsten konservator.

V posodobitvi je bilo v ospredju popravljanje in hiša je ohranila velik del izvirnosti, ki se zrcali v lepi, uporabni in danes vedno bolj pomembni racionalni arhitekturi. Lepa je njena zunanja podoba, z veliko in svetlo fasado, ki jo likovno zaznamujejo nizi majhnih fasadnih odprtin in jo robi razmeroma strma in velika streha. Zaradi konstrukcije – debelih kamnitih zidov, ki so pokriti z mogočnim volumnom strehe, so notranji prostori prijetno hladni. Tudi v najhujši poletni vročini brez porabe dodatne energije za hlajenje. K prijetni klimi zagotovo pripomorejo še premišljena orientacija in ravno prav velika okna, zastrta z okenskimi škatlami.

V sozvočju s skrbnim popravljanjem in nadomeščanjem uničenega z izdelanimi replikami (na srečo so bili v naselju tedaj še mojstri, omenimo izvrstnega mizarja Ernesta Koklja in njegovega očeta, ki je opravil vsa zidarska dela na star, tradicionalni način) so hišo dodatno zavarovali pred talno vlago, njeno notranjost pa so prilagodili novim zahtevam bivanja. Iz nekdanje listnice so naredili garažo, iz hleva sanitarni vozel, novo kuhinjo pa so uredili v kamri, ki je z vrati povezana s »hišo«.

Kljub prilagoditvi notranjosti sodobnim zahtevam bivanja je v hiši ostalo veliko sestavin dediščine, ki nas s prijetnim vonjem doma zapeljejo v živo sanjarjenje o dobrodejnem, a varljivem občutju varnosti in nespremenljivosti. Značilen vonj se iz črne kuhinje, ohranjene z vsemi brazgotinami desetletij uporabe, širi v »hišo« in naprej v druge prostore. Tudi v »hiši«, ki z lončeno pečjo in veliko mizo odlično ustreza potrebam našega časa, je ostalo vse tako kot nekoč. Domišljeno in uporabno. Velika miza s stoli in klopmi, namenjena delu in druženju, je v najbolj osvetljenem delu, v najmanj osvetljenem pa stoji lončena – krušna peč s kuriščem v črni kuhinji. Zaradi svoje racionalnosti in prijetne toplote postaja lončena peč, dolga obdobja zanemarjena, spet cenjena.

Uporabnost velike mize s klopmi in stoli razširja hišni oltar, oblikovan v stiku sten, v kotu nad mizo. Tako imenovani bogkov kot doda simbolno in duhovno vlogo, povezano s šegami in navadami, in je dediščina, ki jo moramo ohraniti v svoji značilni religiozni ali pa tudi neposvečeni obliki. Kot »oltar« družine je prostor, kjer lahko na zgoščen način predstavimo številna pričevanja in dokumentacijo družinskega spomina. V Matevžkovi domačiji je sestavljen iz križa in levo in desno od njega razmeščenih svetih podob, naslikanih na steklo, ki so bile v kmečkem stavbarstvu zaradi sijajnega videza zelo razširjene.

Spomenik nepremične kulturne dediščine in vzor novemu

Matevžkova hiša je zaradi svoje zgodovinske, etnološke, spominske in arhitekturne vrednosti – za vse se moramo zahvaliti zad­nji, do dediščine spoštljivi prenovi – skupaj s kozolcem toplarjem s tremi okni in ohranjeno letnico 1879 na oplečniku z odlokom zavarovana kot lokalni spomenik nepremične kulturne dediščine.

V opazovanju novogradenj in nič kaj strokovnih prenov identitetnih stavb, ki vznikajo tudi po tem zaprtem in odmaknjenem hribovju, si želimo in upamo, da se Matevžkova domačija ne bo le ohranila potomcem, ampak bo v vsej svoji funkcionalni preprostosti in jasnosti likovnega jezika postala vzor za oblikovanje novega. »Slog izvira iz ljudstva. Samoumevno je, da ljubimo svojo domovino. Nobena resnična mednarodna kultura ni mogoča,« je pred stoletjem učil nemški arhitekt Heinrich Tessenow.