Stavbo na križišču starega kraškega jedra, kjer se cesta zavrti okoli lepe osrednje kapelice Svete družine, varuje razgibana streha, ki meri najmanj 260 kvadratnih metrov. Zdaj je obnovljena in jo nosi več deset res mogočnih tramov. Pod njimi odprta podstreha skriva raznotere zaklade velike družine, ki so se nabirali vse od leta 1864. Med njimi je celo mogočno kurentovo oblačilo, kot prisotnost duha, ki varuje hišo. Nekaj starih omar še čaka na obnovo, gotovo bo zanje mogoče najti primerne prostore v obsežnem prvem nadstropju.

Hišna gospodinja Alenka se je pod to streho rodila in v njej korenini skozi generacije, njen mož Boris pa se je priženil iz Dolenje Trebuše. Ona je že četrt stoletja duša pekarne in slaščičarne Ježek, ki deluje v delu pritlič­ja; za njim pa je razgibana kariera poslanca in pomembnega člana kmetijskega ministrstva, a je zadnja tri leta usoda dala v njegove roke reševanje vipavske kleti. Kako zanimivo: klet ima podobno, le malo mlajšo letnico kot hiša, ki smo jo obiskali – 1894.

Starši in vsi trije zdaj odrasli otroci – k hiši se narojevajo že tudi vnuki – pa so morda bolj kot kdaj prej še življenjsko povezani s svojim trdnim domom. Za njegovo prenovo, pove Boris, jim je veliko nasvetov dala arhitektka iz Goč Božena Lasič. Predvsem jih je svarila, naj ne hitijo: naj počakajo in prenovijo tisto, kar bo kot ideja res dozorelo. Gostiteljica dom­neva, da je prvotna hiša obsegala manjši del, le tistega, kjer je pekarna, kajti sicer notranja vrata med jedilnico in pekarskimi prostori imajo kamnit portal. Tudi kamnite stop­nice v veži so bile morda zunanje stopnice v gornje nadstropje tipične kraške hiše. Potem so jo nekoč očitno povečali z dozidavo proti cesti. Že Alenkin praded je veliko hodil po svetu in bil dovolj napreden, da so imeli tudi kopalnico – na parketu je stala lepa banja in ob njej medeninasta peč, v kateri so enkrat na teden še v Alenkini mladosti greli vodo za kopel. Ko je bil praded župan v Lokavcu in je sebi napeljal vodo v hišo, je drugi krajani niso hoteli, rajši so še naprej hodili k skup­nim vodnjakom. Šele okužba jih je prisilila, da so popustili »in dovolili vodi v svoje hiše«, pripoveduje.

Hiša je zunaj spomeniško zavarovana, dovolili so jim le zamenjati okenske police. Okna zakrivajo lesene polknice. Alenka se spominja, da so nekoč imeli poleti samo polknice, tako je nastajal hladen prepih po hiši, pred zimo pa so po vasi nataknili steklena okna, ki so burjo zadrževala na cesti.

Družina Jež je domovanje precej posodobila. Notranjo stran mogočnih kamnitih sten so zaščitili s porolitom, da vlaga starih kamnov ne prodira v bivalne prostore. Opravili so velike talne izkope, da so dobili zdrava nasuta tla, estrihe pa prekrili s poleti hladnimi ploščami. Povsod, zlasti v okenskih obokih, so povsem odstranili stare omete, da kam­niti loki lahko dekorativno razodenejo popolnost stare zidave. V dnevni sobi prijeten kotni kamin greje od oktobra do aprila. Poleg oken prepušča svetlobo še vitraj, ki so ga vgradili v najdaljšo steno. V prizidku – da je samo prizidek, opazimo le zunaj hiše – je sodobna kuhinja, v kateri zadiši po rižoti z radičem in še marsičem drugem. Po hiši pa itak vedno diši po piškotih, kruhu, tortah, saj velik del pritličja zavzemajo slaščičarski in pekarski prostori.

Prvo nadstropje niza skrbno opremljene raznolike sobe in kopalnico z masažno kadjo. Vsa vrata so dvokrilna, da so po velikosti ustrezno uravnotežena z zračnimi prostori. Parketi so zelo različni, kjer je bilo mogoče, so ohranili starega, položenega na ribjo kost; drugje so bolj modernega obogatili z intarzijami. Večina pohištva v hiši, prav tako skrbno obnovljenega, spada slogovno v tako imenovani alt deutsch. A ker niso zavrgli ničesar, kar so zapustili predniki, naletimo na različne zanimive kose. Tako nastajajo drobni, zelo osebni ambienti. Iz razpoloženja družinskih članov je videti, da tod vejejo pozitivne energije ustvarjalnosti, povezanosti in ljubezni.