Vendar bi se Sam stanovanje z dvema spalnicama v prvem nadstropju prenovljene viktorijanske hiše v severnem delu Londona, ki se ponaša z veliko zelenimi površinami, skoraj izmuz­nilo iz rok. »Takrat je ravno šel po zlu nakup stanovanja, ki sem si ga res želela, in ko me je agent poklical, češ da ima zame čudovito zamenjavo, mi skoraj ni bilo do tega, da šla na ogled,« je priznala Sam. »Ko pa sem vstopila in zagledala to prečudovito svetlobo, visoke strope in pogled na katedralo svetega Pavla, pa sem v hipu vedela, da je to tisto, kar iščem.« Položila je predujem in teden dni poz­neje je bilo stanovanje njeno.

Po nakupu ji je ostalo bolj malo denarja, zato je najprej preuredila samo obe sobi, razporeditev prostorov pa je ostala enaka. Toda od vsega začetka jo je motila sila neprivlačna kuhinja, ki je bila izdelana v sedemdesetih letih. »Stisnjena je bila med obe spalnici in ni bila dovolj velika, da bi lahko v njej jedli, pa tudi dnevna soba je bila premajhna, da bi lahko vanjo postavila jedilno mizo. To mi ni dalo miru,« pripoveduje Sam, ki dela v kad­rovskem oddelku oglaševalskega podjetja, se je pa pred tem ukvarjala tudi s preurejanjem in opremljanjem stanovanj.

Do prave ideje je prišla po naključnem klepetu s sosedom iz spodnjega nadstropja. »Njihovo stanovanje je imelo povsem enako razporeditev prostorov kot moje, sosed pa mi je povedal, da so pred časom razmišljali o tem, da bi si uredili dnevni prostor v obliki črke L. Tega projekta se niso nikoli lotili, sem si pa jaz z veseljem prisvojila to njihovo idejo.«

V projekt se je vključil Samin prijatelj, ugledni arhitekt Ben Knight iz biroja De Metz Forbes Knight Architects, in poskrbel, da je postala razporeditev prostorov bolj praktična in primerna za druženje s prijatelji. Dal je prebiti steno v nekdanjo spalnico in ustvaril prostor v obliki črke L, v katerega je umestil kuhinjo in dnevno sobo. Povečal je tudi kopalnico, s tem ko je prebil steno v vzidano omaro na drugi strani, nato pa izgubljeno shrambo nadomestil z novim prostorom za shranjevanje, ki ga je ustvaril nad spuščenim stropom v spalnici. »Imela sem dokaj jasne predstave o tem, kaj hočem, vendar je Ben predlagal nekaj sijajnih rešitev, o katerih sama nisem razmišljala. Denimo, vratne podboje v polni višini, s čimer je poudaril visoke strope,« pripoveduje Sam. »Najel je odličnega mojstra, ki ni bil poceni, a je bil to zagotovo dobro porabljen denar.«

Sam je med obnovo za deset tednov najela manjše stanovanje v bližini svojega doma. Zidarji so bili menda osupli nad slabo zasnovano električno napeljavo. »Nikakor niso mogli razumeti, kako je mogoče, da ni vse skupaj pregorelo vsakič, ko sem kuhala,« se smeji gostiteljica. »Samo enkrat v življenju se lotimo popolnega preurejanja doma po svojih željah in takrat se nehote zavemo, s čim vse smo se pripravljeni sprijazniti, kadar stanovanje podedujemo.«

Sam je nadvse zadovoljna s svojo odločitvijo, saj prenovljeno stanovanje zdaj v resnici izpolnjuje vse njene želje: prostorna garderoba pod stropom v spalnici je dovolj velika za njeno »nespodobno veliko« zbirko oblek (vgrajene ima hidravlične tirnice, tako da lahko brez težav doseže tudi najvišje predale); v vseh sobah so razpeljani zvočniki, tako da lahko povsod posluša glasbo.

Sam se je odločila za bele stene, da bi tako še poudarila čudovito naravno svetlobo, tudi zaradi svojih zakladov, ki jih je hotela postaviti na ogled. »Mnoge stvari imam že nekaj let, a so jih prijatelji opazili šele zdaj, v tem novem stanovanju, ker prej zanje nisem imela ustreznega prostora,« priznava Sam. »To je nekaj, česar sem se naučila z leti – odstraniti vse odvečno, da lahko pokažeš tisto, kar ti je v resnici pri srcu.« Nekaj kosov, kot je razkošno pernato naglavno okrasje, ki ga je prinesla iz Južne Afrike, priča o tem, da je strastna popotnica (»Nisem ga kupila med prvim obiskom … to je bila dokaj draga vrnitev v tiste kraje samo zato, da sem na koncu kupila tole,« se spominja), drugo, kot so uok­virjeni metulji in čudovite blazine z rastlinskim potiskom, pa je kupila v trgovinah za notranjo opremo v bližnjem Primrose Hillu. »Nagonsko vem, ob čem se bom dobro počutila. Prijatelji pravijo, da mi je nemogoče kaj kupiti, ker sem zelo posebna glede tega, kaj mi ugaja in kaj ne.«

Najboljše od vsega v njenem domu pa je to, da lahko zdaj prijatelji sedijo za čudovito starinsko francosko mizo in si privoščijo prigrizek ter steklenico – ali dve – dobrega vina. »Neprecenljivo je, da se končno lahko srečujemo pri meni doma,« pravi Sam. »Sem kuharica, ki se zadovolji s tem, da postavi na mizo velik lonec kakšne preproste jedi. Rada imam sproščene večerje, med katerimi vsak poskrbi zase. Zato moram priznati, da je za mojo mizo vino pogosto boljše od hrane.«