Med njima vlada posebna vez, močna, večna, ki se je ne da pretrgati. Lepotica razloži, da je kuža trenutno njena družina in zato se do svojega ljubljenčka tudi vede tako – spošt­ljivo, odgovorno in ljubeznivo že slaba tri leta, odkar sta se spoznala. »Bilo je čisto po naključju. Neko nedeljo sem razmišljala, da že nekaj časa nimam živalske družbe. Pregledala sem spletne strani in našla nekaj telefonskih številk vzrediteljev yorkshirskih terierjev. Nato sem šla na ogled legel in še isti dan prišla domov z Mashem, starim štiri mesece in težkim 700 gramov. Vedela sem, da mi bo pasma ustrezala, saj sem jo dobro spoznala pri prijateljici. Res pa je, da sem pred dokončno odločitvijo dobro razmislila, kaj si želim. Čeprav imam raje velike, celo orjaške pse, sem se zavedala, da živim sama in da imam natlačen urnik, zato mi bolj ustreza majhen pes, ki ne potrebuje izredno dolgih sprehodov in ki ga lahko večkrat vzamem s seboj. Čeprav je Mash majhen, ga nikoli ne tlačim v torbico ali kaj podobno 'kokošjega',« se zasmeji manekenka. Pred njim je imela kar nekaj živali, na katere je bila zelo navezana. Trinajst let ji je družbo delal papagaj Miha, vrste agapornis, osemnajst let perzijska muca Špela, dvanajst let nemški ovčar, mucek Jaka, ko je bila še deklica, pa hrček Pepe. Ko je dobila Masha, je v njenem domu kraljeval še hrček Nace, s katerim je kuža spletel posebno prijateljstvo. »Drug drugega sta lovila in se igrala, bila sta res faci!«

Yorkshirski terierji so stanovanjski kužki, zato jih je treba že takoj navaditi na skupno bivanje. »Prve dni je ves čas tekal naokoli, se vsake toliko spotaknil in se tako ustrašil, da je cvilil, kakor da bi padel s strehe! Zdaj skače po stolu in kavču, gor in dol, kot kakšna mačka! Tako je navezan name, da postane v mojem naročju precej posesiven in včasih celo zarenči. Drugače je izredno prilagodljiv in moram reči, da imam lepo vzgojenega psa. Če mu rečem 'čakaj', se niti ne premakne. Je zelo brihten in zvit. Ker je bil navajen spati z mano pod odejo, ga tega zdaj počasi odvajam. Vendar najprej leže v košaro na nočni omarici in čaka, da zaspim, šele potem se počasi, potiho priplazi do mene, kot kakšen mali lopov. Zna dati tačko, uboga na ukaze 'sedi', 'prostor', 'čakaj', 'v posteljo', 'spat', 'papat', 'fuj to', 'ne', 'sem', 'dej lupčka'. Kadar ga vprašam, kje so barabe, začne lajati kot zmešan in teče proti vratom. Odzove se na vsa imena, po katerih ga kličem, od Masha, Mathewa, Matevža, Muce do Tošlčka, Fufe in drugih. Zanimivo je, da se odlično razume z mačkami, medtem ko se psom pusti nekaj časa ovohavati, potem pa pokaže, da jih ima dosti, tako da moram paziti nanj, ker je pred časom že napadel stafforda! Da, čeprav je majhen in tehta komaj 1250 gramov, se počuti močnega in velikega.«

Kuža se s skrbnico rad odpravi na daljši pohod, na primer na Šmarno goro. »Tam preteče trikratno pot, saj dirja sem in tja, tako da ga potem raje malo nosim. Pravijo namreč, da lahko doživijo infarkt, ker pri gibanju nimajo meje,« se zasmeji Tina in še razloži, da mu poleti dlako striže, pozimi pa izpustita nekaj obiskov pri pasjem frizerju in Mashu zraste malo daljša. »Ampak v najhladnejših dneh, ko temperatura precej pade, ga kljub vsemu moram kdaj tudi obleči, saj ta pasma nima podlanke, ki bi psa grela.«