Pasma izvira iz južne Afrike, natančneje iz nekdanje Rodezije (zdaj Zimbabve), kjer so te pse večinoma uporabljali pri lovu. Njihova naloga je bila izslediti divjad, predvsem leva, ter jo pogumno zadržati do prihoda lovcev. Pogosto so bili tudi čuvaji, saj znajo dobro braniti ozemlje in tisto, kar je na njem. Pri ljudeh zbujajo spoštovanje, saj delujejo vzvišeno, ponosno in samozavestno, a kdor dobi mladiča od priznanega vzreditelja in ga pravilno vzgoji, ve, da so predstavniki te pasme zelo umirjeni in leni (še posebno v domačem okolju), zvesti, privrženi, poslušni ter vedno pripravljeni na božanje in crkljanje. Njihova dlaka je kratka, gosta in gladka, po standardu so dovoljene barve od svetlo pšenične do pšenično rdeče, nič ni narobe, če imajo še malo bele barve na prsih in prstih.

Ljubezen na prvi pogled

Edvard Jazbinšek se še dobro spomni dne, ko je prvič videl rodezijskega grebenarja. »Pravzaprav sploh nisem vedel, za katero pasmo gre. Sedel sem v nekem gostinskem lokalu in moj pogled je pritegnil velik, močan pes. Navdušili so me njegov videz, eleganca, značilen greben na hrbtu, značaj … Takoj ko sem prišel domov, sem začel raziskovati po svetovnem spletu in kmalu odkril, da me je očaral rodezijski grebenar. Čeprav sem ga hotel takoj kupiti, sem zaradi prostorske stiske željo za nekaj časa postavil na stran.« Odpeljal se je do Sežane, kjer je bilo eno leglo, a se je kljub navdušenju nad kosmatimi kepicami odločil – kot se za odgovornega lastnika spodobi –, da bo pasjega spremljevalca pripeljal v novi dom šele, ko se bo preselil v večje stanovanje. Po treh letih razmišljanja je naposled prišel čas za to. »Odpravil sem se v Ljubljano k družini Lakovič. Njihova psička je skotila kar enajst mladičkov. Čeprav sem sprva mislil izbrati drugega, sem si ob pogledu na Balooja premislil. Zdelo se je namreč, da je on izbral mene! V trenutku se mi je prikupil in odločitev je padla. Po svoje je bil Baloo moje darilo ob vselitvi,« se nasmehne sogovornik in doda, da si česa boljšega niti ne bi mogel izbrati.

Športnega videza in duha

Njegovo rodovniško ime je Baloo Makalani. »Skrajšano Baloo, kadar zganja norčije, pa je Balujzek,« razložil Edi in pojasni, da bo njegov pasji prijatelj 24. novembra praznoval dve leti.

»Ko sem ga pripeljal domov, z njim nisem imel nobenih težav. Takoj je bil čist, se pravi, da je malo in veliko potrebo že znal opravljati zunaj. Tudi uničil ni skoraj ničesar, le krtačo za česanje dlake, ki mu je šla močno na živce. Res pa je, da sem ga do enega leta vozil s sabo v službo, ker sem na srečo imel to možnost, in povedati moram, da so bili sodelavci nad njim navdušeni.«

Čez dan mu skrbnik ponudi tri obroke, in sicer dvakrat dobi brikete (občasno hrano iz pločevinke ali kuhano), enkrat pa jogurt z lososovim oljem, kar kuža obožuje. »Sicer pa sem pri njegovi prehrani precej pazljiv in dosleden, ker je Baloo alergičen na pšenico, riž, sojo in grah.« Trikrat na dan se tudi odpravi z njim na sprehod. »Prvič okoli šestih zjutraj, nato po službi ob štirih popoldne in še zvečer, a skoraj nikoli ne ostaneva zunaj dlje kot do pol devetih. Baloo takrat ne funkcionira več, saj ni ne jutranji ne večerni tip psa. Ne vstaja rad in rad gre zgodaj spat. Sprehod po službi je najdaljši, ponavadi si vzameva kakšni dve uri časa. Odpraviva se do Anskega vrha ali v gozd, včasih greva po sprehajalni poti ob Savinji od Celja do Kasaz in nazaj, med vikendi in v prostih dneh obiščeva Brnico, Šentjungert in še bi lahko našteval.« Štirinožec komaj čaka sprehode, prav tako izlete na morje. Zelo rad plava, teka po plaži, se igra z otroki in se podi za vodnim frizbijem. »Po duši je pravi športnik! Priznati moram, da dopuste zdaj prilagajam tudi njemu. Niti na misel mi ne pride, da bi ga pustil doma v varstvu ali ga peljal v pasji hotel.«

Nega dlake ni zahtevna. »Z njega le občasno pobrišeš prah, pa je,« pove Edi malo v šali, malo zares. »Zanj je preprosto skrbeti. Občasno ga skopam z blagim šamponom, dvakrat na teden ga krtačim, negujem mu ušesa in seveda zobe. Zanimivo je, da nima izrazitega vonja, niti moker.«

Bister in podkupljiv

Baloo ima veliko pozitivnih značajskih last­nosti. V stanovanju je izjemno prilagodljiv in ne povzroča prav nobenih težav. Je miren, potrpežljiv, goste sprejema z velikim veseljem in vsakega lepo pozdravi. »Seveda jih pozdravi šele, ko mu dovolim, pred tem je na svojem prostoru.« Zelo rad se crklja in kdaj zleze tudi v naročje, kot da se ne bi zavedal, kako velik in težak je.

Čeprav je skrbnik z njim obiskoval le pasjo malo šolo, se kuža zna vesti po pasjem bontonu. Edi je doma z njim pridno vadil in dopolnjeval že pridobljeno znanje ter ga s priboljški tudi nagrajeval. »Baloo pozna vse osnovne ukaze in jih upošteva. Je zelo bister in daje občutek, kot da vsakega analizira. Točno ve, kaj lahko od koga pridobi in do kod ga mora upoštevati. Prav tako zna popolnoma ignorirati vse besede in se narediti gluhega. Če pomislim na lastnost, ki mi pri njem ni najbolj všeč, bi morda omenil le to, da ne teče rad za žogico in morava na zelo dolg sprehod, da pokuri odvečno energijo. Za pasmo je namreč značilno, da se jim nekatere naloge, kot je prinašanje žogice ali kaj podobnega, zdijo neumne in jih zato preprosto ne izvajajo.« Zanimivo, da pasji velikan v stanovanju ne laja, kadar je na obisku pri Edijevi mami v vinogradu, pa se odlično obnese v vlogi čuvaja in glasno opozori na vsakega nepovabljenega gosta. Uboga vse družinske člane, še posebno če je za to nagrajen. Za nagrado, naj gre za pasje priboljške, košček sadja ali zelenjave, najbolj vesel pa je, če se lahko h komu stisne in pocrklja, bi naredil vse – karkoli in kadarkoli.