O spoštljivi ljubezni do psov in nezadovoljstvu ob izgubi kinološke dediščine smo se pogovarjali z aktivnim članom upravnega odbora Kinološke zveze Slovenije in tajnikom naše vzrejne komisije za goniče Jožefom Verčkom: »Po razpadu Jugoslavije smo se pogovarjali o razdelitvi izvornih porekel pri posameznih pasmah psov, za katere je imela patronat nekdanja skupna država. Prigovarjanja so pripeljala do nespametne kupčije s takratno državo Srbijo in Črno goro, ko je naša kinološka zveza pustila patronat nad planinskim goničem njuni kinološki zvezi v zameno za to, da bo podprla Slovenijo pri pridobitvi patronata nad kratkodlakim istrskim goničem, resastim istrskim goničem in posavskim goničem. Rezultat dogovora je znan, Slovenija je ostala brez avtohtonih lovskih pasem goničev, saj je za druge v naslednjih letih pridobila izvorno poreklo Hrvaška, čeprav smo te pasme z zakonom zaščitili kot slovenske avtohtone.«

Nepriljubljeni balkanci

Zgodovina nastanka planinskih goničev je vezana na vzrejna prizadevanja iz naših krajev, natančneje s Koroškega. Te pse v drugih nekdanjih jugoslovanskih republikah pogovorno še imenujejo »alpinci«.

Daljni prednikih vseh evropskih pasem goničev prihajajo iz osrčja Balkana oziroma nekje z območja današnje Bosne in Hercegovine ali še južneje iz Grčije, od koder so jih verjetno že Rimljani in Kelti začeli širiti drugod po Evropi. Za planinske goniče lahko z gotovostjo trdimo, da ima pasma enak izvor kakor preostali balkanski goniči, sistematična vzreja teh črnih goničev z rjavimi ožigi pa je prvič zaznana v alpskem svetu, zato se zanje pojavlja starejše poimenovanje koroški žigec ali tudi črni gonič. Po sogovornikovem mnenju postavljajo današnji trendi in razvoj kinologije lovske pasme v manj perspektiven položaj, zato mora biti skrb za njihovo kakovost v nacionalnih kinoloških strategijah še toliko bolj podprta: »Planinski gonič je po barvi podoben več pasmam lovskih psov v Evropi, in sicer brandl braku, slovaškemu kopovu in na primer poljskemu goniču. Pri nas ga radi zamenjujejo in enačijo z brandl brakom, ki izvira iz Avstrije in je nekako modnejši ter tudi med lovci bolj priljubljen.

Planinskega goniča, enako kot druge avtohtone pasme z območja nekdanje Jugoslavije, iz skupine delovnih lovskih psov izrivajo pasme goničev iz drugih držav. Te so po videzu morda nekoliko bolj všečne, takšno smernico je še posebno zaznati v športni kinologiji,« pravi Verčko, tudi sam lastnik in vzreditelj planinskih goničev. Za pasmo ga je navdušil prijatelj in z leti je spoznal značaj, uporabnost ter delovne navade teh psov. Zdaj jih opiše kot žlahtno mešanico med lovskim psom, goničem, krvoslednikom in prijaznim družinskim psom.

Pasma planinski gonič je pri nas precej redka. Imamo od 130 do 150 psov, največ na območju Koroške. Na ameriškem seznamu ogroženih pasem je uvrščena v tvegano skupino, najbolje je zdaj zastopana v Srbiji, Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem. Po Verčkovih besedah je število planinskih goničev v Sloveniji zelo skromno, problem je še ta, da so si skoraj vsi v sorodu, zato je treba za parjenje uporabljati pse iz tujine, da se zagotovi mešanje krvi.

Od lovca do ameriške zvezde

Planinski goniči so pogumni in vztrajni lovski psi, primerni za lov v gorah, goščavju in po težko prehodnem svetu. Imajo odlično razvit voh, znani so tudi po prijetnem glasu. So izredno uspešni v delu po krvni sledi, slovijo pa kot specialisti za pogon zajcev in lisic. Zaradi mirnega in ljubeznivega značaja so prijetni hišni psi: »So vztrajni psi za gonjo divjadi, iz tega izhaja potreba po veliko gibanja. Primerni so za lovce in družine oziroma posameznike, katerih življenjske navade vključuje veliko gibanja in preživljanja prostega časa v naravi. Njihov značaj je nežen, dobrodušen, neagresiven, zato so primerni tudi za družine z majhnimi otroki.«

Približno 50 centimetrov visoki in 20 kilogramov težki psi spadajo med srednje velike goniče. Prepoznavni so kot črni psi z rdečerjavimi ožigi po prsih, nad očmi imajo rjavi lisi v velikosti graha, ki spominjata na pomožne oči. Glava je razmeroma ozka, s klinastim gobcem, uhlja pa široko nastavljena in spuščena plosko ob licu.

Lutkico psa s »pomožnim očmi« zelo dobro poznajo onkraj luže, črnogorski planinski gonič Triumph s cigaro v ustih je bil namreč del ameriškega televizijskega zabavnega političnega šova Late night with Conan O'Brian. Znane osebnosti, politike in naključne mimoidoče v šovu je vedno dobesedno oblajal s ciničnimi in žaljivimi vprašanji ter pripombami, govoril pa je angleščino s slovanskim prizvokom. Kako je O'Brian povezal žaljiv značaj s Črnogorci, ni povsem znano, atraktivnosti na ljubo je bil najbrž uporabljen še en podobno neslan domislek – pes s cigaro.