»Inu v japonščini pomeni pes, shiba pa se nanaša na grmovje, katerega listje jeseni postane rdečkasto. Takšna je namreč najbolj pogosta barva shibe inu,« pove Darian Travnikar iz psarne Nippon's Fox iz Arnovega sela v okolici Brežic. Naloga te pasme v zgodovini je bila lov na nizko divjad, zdaj pa ima vlogo spremljevalca in hišnega ljubljenčka, vendar se morajo skrbniki zavedati, da je ohranila močan lovski nagon.

»Pozitivne lastnosti psov shibu-ina so, da so zvesti, zaščitniški do svoje družine in doma. So učljivi, vendar je treba imeti zaradi njihove neodvisnosti in ponosa pri šolanju veliko potrpljenja in umirjenosti,« razloži Darian. Shiba inu je zelo inteligenten pes in ravno zato je treba izbrati pravi način učenja. »Osnove jih naučimo z igro, priboljški, pohvalami ter ogromno potrpljenja in umirjenosti, saj ne smemo uporabljati bližnjic. Ubogajo vse člane družine; če bomo dosledno postavljali meje, bomo dobili odličnega spremljevalca, ki bo z nami tudi več kot 15 let.« Življenjska doba teh psov je namreč visoka, kar med drugim dokazuje podatek, da je najstarejša znana shiba inu z imenom Pusuke poginila v 26. letu starosti.

Do tujcev so najpogosteje zadržani, vendar se pozneje sprostijo, goste, ki jih poznajo, pa sprejmejo z veseljem. Tudi do drugih psov so načeloma prijazni, seveda pa je veliko odvisno od primerne in pravočasne socializacije. »Če jih v mladosti navadimo na otroke, ne bo težav, vendar ne marajo sunkovitih in nepredvidljivih gibov,« opozori sogovornik. Vzgoja mladičev mora potekati že v leglu, nato pa mora novi skrbnik nadaljevati delo odgovornega vzreditelja in poskrbeti, da bo vzgojil zaupanja vrednega psa. Dejstvo je, da imajo shiba-inu veliko energije, zato potrebujejo redne sprehode in ljudi, ki se bodo z njimi aktivno ukvarjali, se morda odločili za trening poslušnosti ali agilitija. Ne glede na moč in velikost so lahko odlični spremljevalci tudi starejšim, a le, če so aktivni.

Niso radi umazani

Samci so malo večji in merijo okoli 40 centimetrov, prav tako so za približno dva kilograma težji od samičk, ki tehtajo približno osem kilogramov. Njihova krovna dlaka je trda in ravna, poddlaka pa mehka in tanka, nekoliko daljšo imajo le na repu. Obstaja več barvnih različic, od rdečkaste, črne, rdečkaste s črnimi konicami, sezamove in drugih kombinacij. »Nega pasme ni zahtevna. Psa moramo redno krtačiti, dela s česanjem je več le ob menjavi dlake. Okopati ga je treba le občasno, saj ne oddaja specifičnega vonja. Shibe so namreč zelo čisti psi in se tudi sami negujejo, podobno kot mačke,« še razloži vzreditelj, ki ima doma štiri predstavnike te pasme: tri leta stari samički Imakane in Izaniko iz Slovaške, dve leti in pol starega samčka Vasca iz Češke, zadnji pa je k njim iz Poljske prišel zdaj že dveletni Akihiro.

Značilnost psov shiba-inu je med drugim to, da se ne oglašajo s tipičnim pasjim laježem. »Le redko lajajo, vendar nas vedno opozorijo, če se domačemu dvorišču približujejo tujci, in sicer z značilnim zvokom, ki je podoben zavijanju,« še pove Travnikar, ki si življenja brez pasjih prijateljev ne predstavlja. »Biti lastnik psa je privilegij, saj je toliko ljubezni in zvestobe, kot nam ju izkazuje pes, neprecenljiv občutek. Zato pač velja, da je pes človekov najboljši prijatelj, a za to se mora tudi človek zelo potruditi.«