Domovina jezerskega terierja je Anglija, grofija Lake District, in od tod njegovo ime – lakeland terier. V tem neprijaznem skalnatem svetu so v ovčjih čredah velike težave povzročale lisice, kmetom pa so delali škodo tudi jazbeci, vidre in podgane. Lov na konjih in s psi goniči ni bil mogoč, zato so začeli uporabljati majhne, neustrašne pse, ki so bili sposobni preganjati škodljivce globoko v rovih in jih tudi pokončati. To so bili predniki današnjega jezerskega terierja. Z načrtno selekcijo so njihov značaj precej omilili in zdaj je to družinski pes, ki pa ima v krvi še vedno nekaj želje po plenu, vendar to kaže z velikim veseljem do prinašanja žogic in drugih igrač, njegovo spretnost in vztrajnost, ki jo je nekoč potreboval pri lovu, pa lahko usmerimo na primer v agility. »Seveda mu je ostalo še nekaj samostojnosti pri odločanju, ki pa jo s pravilno vzgojo in šolanjem obrnemo v svoj prid, saj so ti kužki zelo bistri in imajo veliko veselje do dela,« je poudarila Natalija Gajari, vzrediteljica te pasme in ponosna last­nica treh psičk. Njena prva kosmatinka in začetnica slovenske vzreje jezerskih terierjev je enajstletna Slicey Ula Up, ki je prišla k Nataliji iz Italije, od tam je tudi njena štiriletna Slicey Golden Bridget-Brie, družbo pa jima dela še ne tri leta stara Audrey, hčerka psičke Enid Danatera iz njene vzreje. Trenutno je pri njej še posebno živahno, saj ima mladičke, stare enajst tednov.

»Pred prihodom terierk v moj dom sem imela vedno velike pasme, vendar so se mi terierji prikupili s svojim značajem, saj so živahni, igrivi, nikoli se čisto ne podredijo, so samostojni in še bi lahko naštevala lastnosti, ki so mi všeč. Za jezerskega terierja sem se odločila tudi zato, ker je redka in predvsem ena najbolj zdravih pasem z dolgo življenjsko dobo ter ima vse, kar imajo veliki. Seveda pa me je pritegnil tudi njihov elegantni videz.« Sogovornica svetuje, da si bodoči last­niki priskrbijo čim več informacij o pasmi. »Lahko na internetu, vendar so te velikokrat zavajajoče, saj ponekod opisujejo jezerskega terierja kot dokaj agresivnega psa, kar pa sploh ni res,« opozarja njihova ljubiteljica in dodaja: »Nekaj informacij je mogoče dobiti na razstavah psov, vendar je vsaj na naših razstavah zelo malo predstavnikov te pasme. Še najbolje je, da se pozanimajo pri vzreditelju in si pse ogledajo v živo, vzreditelja lahko zaprosijo tudi za kontakte lastnikov psov, ki so iz njegove vzreje, in si ogledajo še te.« Dobro je vedeti čim več o njihovi prehrani, gibanju, ki ga potrebujejo, značaju in ne nazadnje negi. Lakeland terierja po besedah sogovornice načeloma ne strižemo (s striženjem in britjem mu uničimo trdo krovno dlako), ampak ga je bolje trimati, kar pomeni, da odstranimo odmrlo krovno dlako s prsti ali s trimerjem. Trimanje priporoča dvakrat na leto, vsaj enkrat na teden pa česanje z glavnikom. Kopanje ni priporočljivo niti ni potrebno, saj ti psi nimajo skoraj nobenega vonja. Če pa ga že skopamo, ga le takrat, ko je to nujno, in še to z močno razredčenim šamponom. Zavedati pa se je treba, da je nega razstavnih psov zahtevnejša.

Kljub temu da je to živahen pes do pozne starosti, se zna prilagoditi razmeram. Uživa v dolgih sprehodih, hoji v hribe, ne bo pa preveč protestiral, če boste šli z njim na sprehod le za kakšno urico na dan, vendar naj bo ta zanj zanimiv, kar pomeni, da mu morate omogočiti, da sprosti energijo ali z letanjem po travnikih ali z igro z otroki ali s priljubljeno igračko. Obožuje tudi zabavo z najmlajšimi, verjetno zato, ker nagonsko ve, da bo z njimi dobil tisto, kar si želi – igro. »Seveda morajo igro otroka in psa nadzorovati starši, kot je to priporočljivo vedno, ne glede na pasmo psa,« opomni Štajerka. »Nekaj lastnikov lakelandov je tudi starejših, vseeno pa naj bi bili to ljudje, ki so še vedno aktivni sprehajalci, in takšni, ki že imajo izkušnje s psi. Pri jezerčku ne smemo zanemariti vzgoje v prvem letu življenja. Če ga znamo pravilno usmerjati, se bo prilagodil vsem populacijam, otrokom, mladim pa tudi starejšim.«

Dosledna vzgoja z igro

Priporočljivo je, da vzreditelji začnejo socia­lizirati že mladičke v leglu, kar mora nadaljevati tudi novi skrbnik. Osnove šolanja, predvsem je zelo pomemben odpoklic, je priporočljivo izvajati že pri mladiču, in to ob igri. »Nagrajevanje s priboljški pri jezerčku ni preveč primerno, saj ni tako ješč; največja nagrada je že omenjena igra z igračo. Tako delam tudi sama. Po vsaki vaji sledi igra. Pomembno pa je, da smo dosledni in mu ne popuščamo!« Predstavniki te pasme so zelo bistri psi, vedno pripravljeni, da bi se naučili kaj novega. Zaradi svoje spretnosti in hitrosti so zelo primerni za klasično šolanje in različne kinološke športe.

Jezerski terierji so do vseh članov družine zelo ljubeči, vendar bodo iz vsega srca vdani le enemu; če so bili pravilno vzgojeni, pa bodo ubogali tudi ukaze drugih. Živahni in igrivi bodo ostali do pozne starosti, so tudi prilagodljivi (če nam ni do igre, se bodo umirili ali pa si našli igračo in se zabavali sami), so zelo nežni in uživajo v crkljanju, so zelo bistri in željni učenja. »To svojo bistrost pa lahko obrnejo v svoj prid, če jim dopustimo, in lahko postanejo mali izkoriščevalci, zato je pomembno, da smo pri vzgoji dosledni, vendar ne grobi. Vse tri moje psičke so tipične predstavnice svoje pasme, vsaka pa ima še svoje značajske lastnosti, ki so tudi značilne za pasmo.«

Lakeland terier je čuvaj, ki obiskovalca napove z zvonkim laježem, vendar ni bevskač, ki bi nam paral živce z nenehnim oglašanjem. V stanovanju ne lajajo, na kratko se včasih oglasijo le, ko zazvoni zvonec. »Včasih zalajajo tudi od veselja, ko vidijo, da gredo na sprehod ali da se bomo igrali z njimi.« Ker so družabni, radi prijateljujejo ne le z ljudmi, temveč tudi z drugimi živalskimi predstavniki. »Moje psice živijo v sožitju še z dvema terierkama in kraškim ovčarjem. Doma imam tudi starejšega muca in ni težav. Tudi mladički, ki jih ima zdaj Audrey, se navajajo na druge pse in na mačka,« pove sogovornica. Malce večja previdnost je potrebna le, če imamo zajčke ali hrčke, ob pravilnem pristopu in naši potrpežljivosti pa bo sprejel tudi te. Koliko bo dominanten ali pa se bo podrejal, je odvisno od posameznega psa; Audrey in Ula sta bolj dominantni, vendar nista napadalni, Brie pa je bolj podrejena psička. Tako kot pri vseh pasmah je treba paziti, da mladič nima negativne izkušnje z odraslim psom, saj se ta lahko sprevrže v poznejšo napadalnost do drugih psov,« še opozori Natalija.