Mateja Nolimal iz pasje šole Fajn pes priporoča, da se skrbniki vpišejo v začetni tečaj za mladičke čim prej. Takoj ko so prvič cepljeni s kombiniranim cepivom, saj je obdobje socializacije zelo kratko in zelo pomembno. Najbolje se obnese, če se pridružijo tečaju takoj, ko pride mladiček v novi dom. »Lahko bi rekli, da pregovor, kar se Janezek nauči, to Janez zna, velja tudi v živalskem svetu – kar se psiček nauči, to pes zna. Do konca 16. tedna je velik del socializacije že končan; to je obdobje, ko se kuža nauči ogromno. Zelo je dojemljiv za učenje in nove izkušnje, ki mu bodo pomagale v vsaki novi situaciji in tudi pozneje v življenju. Zavedati pa se je treba, da imamo vsi omejene zmožnosti koncentracije, vendar lahko to z vztrajno vadbo zelo izboljšamo. Pri vsakem pasjem učencu moramo paziti, da je zanj učenje zabava in ni v stresu. Stres je namreč velik zaviralec učnega procesa!« poudari sogovornica. »Raje poskrbimo, da je učenec pozoren in aktiven, vadbo pa končamo, še preden bi se začel dolgočasiti ali bi ga ponavljanje spravilo v stres. Koliko časa zdrži in koliko vaj lahko psiček naredi, je odvisno od vsakega posebej.« Ko na primer psiček zgublja pozornost in se vidno ne želi učiti, je navadno že zelo (pre)pozno za prenehanje vadbe. To je treba storiti že nekoliko prej. Najboljši recept je, da končamo takrat, ko je psiček še zelo navdušen. Tako mu bo ostalo učenje v lepem spominu in se bo naslednjič veselil nove lekcije.

Nagrajevanje zaželenega vedenja

Učenje pasjih štirinožcev se je z leti precej spremenilo. Zdaj je v ospredju takšno, ki poteka po načelih pozitivne motivacije, z nagrajevanjem. »Kar pomeni, da učitelj (pasji skrbnik) išče vedenje, ki ga lahko nagradi. Kosmati učenec je tako deležen veliko pohval in je bolj samozavesten ter željan učenja. Vedenje, ki nam ni všeč, pa prezremo, če seveda ni življenjsko nevarno, oziroma vse pripravimo tako, da takšne situacije vnaprej preprečimo (na primer, psiček čas, ko je sam in brez nadzora, preživi v hišnem boksu in tako preprečimo, da bi uničeval pohištvo).«

Dejstvo pa je, da se kljub vsemu omenjajo tudi kazni, ki pa so precej drugačne kot tiste, ki smo jih poznali v preteklosti in so med drugim vključevale grobe potege z zatezno ovratnico in različne vrste druge fizične prisile. »Vsaka vzgoja in šolanje vsebujeta neko obliko sankcije, ali je to odtegnitev pozornosti ('time out') ali pa 'ena po riti'. Na teoretični ravni je oboje posledica nezaželenega vedenja. Sodobno šolanje večinoma temelji na sankcijah, ki ne vsebujejo fizičnega posega. Seveda pa so to skrajni ukrepi, ki jih moramo uporabljati zelo pazljivo. Bolj modro je, da učenje zastavimo tako, da kazni ne bodo potrebne,« je prepričana Mateja. Nemalokrat se je treba spopasti tudi s pasjo trmo, izsiljevanjem in podobnim. Pes mora takrat kar se da hitro spoznati, da se mu nič od naštetega ne izplača. Skrbnikova naloga je poskrbeti, da pes ni več nagrajen. Po sogovorničinih besedah vedenje, ki se ne izplača, običajno izzveni.

Vaja dela mojstra

Prav veliko razlik pri učenju malih in velikih pasem ni. »Ker v pasji šoli v okviru tečaja pse tudi spustimo, da se med seboj igrajo, se potrudimo, da so skupine oblikovane tako, da je varno za vse udeležence. Običajno so to mešane skupine, ki pa so starostno homogene.« Po večletnem delu s psi inštruktorica pove, da nekateri psi usvojijo znanje prej, drugi pozneje. »Razlike torej obstajajo. Tako kot smo si ljudje različni, so si tudi naši najboljši prijatelji. Poleg pasemskih so med njimi tudi značajske razlike. Ob tem pa je vsak par – pes in njegov skrbnik – zgodba zase in ima svoj proces učenja. Primerjanje sicer ni vedno slabo, če gre za zdravo tekmovalnost. Drugače pa seveda nima nobenega smisla,« pojasni pasja inštruktorica.

Kinološka društva vpisujejo v začetne tečaje zelo različno. »Pri nas že peto leto vpisujemo vse leto in z vsaj enim tečajem za mladičke vsak mesec.« Tako kot pri vsaki odločitvi je tudi pri vpisu v pasjo šolo treba dobro premisliti. Mateja prizna, da je na vprašanje, kako izbrati najbolj primerno, težko odgovoriti. »Še posebno ker bolj ali manj vsaka pasja šola sporoča, mi smo najboljši, vsi drugi tepejo pse. Kar seveda ni res. Menim, da je dobra pasja šola tista, kjer se inštruktor resnično zna prilagoditi individualnim potrebam posameznega para, tako z metodami dela kot z razumevanjem posebnosti življenjskega sloga posameznika. Nekaterim ustreza bolj sproščen odnos, nekaterim bolj formalen, kar pa velikokrat lahko razberemo že med telefonskim pogovorom. Če to ne zadošča, pa je ogled ene ure tečaja pogosto dovolj za prvi vtis.« Začetni tečaj vsebuje veliko vaj in napotkov za uspešno vzgojo, s poudarkom na odpoklicu iz najrazličnejših situacij. Posvečajo se tudi vzpostavljanju pravilnega odnosa med psom in okolico (sem spadajo umirjena hoja na povodcu, toleranca do drugih psov in ljudi, pravilna igra med psi ter igra med skrbnikom in psom …). Ves tečaj je sicer namenjen osnovam življenja s psom, za popestritev pa se učijo tudi trikov. Šele v nadaljevalnem tečaju se bolj natančno lotijo vaj osnovnega šolanja.

Sogovornica skrbnikom polaga na srce, da se s koncem učne ure učenje nikakor ne sme končati. Vaja dela mojstra in to velja tudi za pasje ljubljenčke. Le vsakodnevno ukvarjanje s psom doma in na sprehodih bo dalo rezultat in le tako bomo pridobili prijetnega pasjega spremljevalca. »Pasja šola je izhodišče, točka, kamor pride skrbnik po nasvet, navodila in opozorila, na kaj naj bo pozoren. Učenje pa v resnici poteka vsak dan.«