Njen prvi stik s Cesarjem so bile njegove televizijske oddaje in tudi knjige, ki so že prevedene v slovenščino. Že od nekdaj ji je bilo ukvarjanje s psi v veliko veselje in želja po nečem novem jo je gnala naprej. »Letos, na dopustu, pa mi radovednost ni dala miru, zato sem se odločila, da moram Cesarja osebno spoznati. Odprla sem njegovo spletno stran in kot naročeno je bil tam objavljen razpis za delavnico. Po kratkem razgovoru s svojim partnerjem sem izpolnila prijavnico in še isti dan dobila odgovor, da sem sprejeta. Pozneje sem izvedela, da sem imela res srečo, saj so nekateri kolegi čakali po osem, devet mesecev na odgovor, v katerem so jim sporočili, da niso bili izbrani,« pojasni sogovornica. Od več kot 650 prijavljenih je dobilo možnost le štirideset udeležencev iz devetih držav. »Bili smo mešana skupina, saj smo bili zbrani iz Slovenije, Japonske, Avstralije, Švedske, Izraela, večina jih je bila iz ZDA. Prišli smo z različnimi izkušnjami in znanjem, a z istimi željami in ciljem – se čim več naučiti in pridobiti certifikat, ki je dokaz našega truda, volje in strasti do dela.«

Cena delavnice je sicer zajemala le šolske ure in kosilo, medtem ko je bilo treba za vse druge stroške (od prevoza, prenočitve do izposoje avtomobila in podobno) dodatno plačati. A se je po mnenju sogovornice več kot splačalo. Delavnica je potekala v Santa Clariti na Cesarjevem ranču, kjer je center za psihologijo psov (Dog Psihology Center). Program se je začenjal že zgodaj zjutraj in se končal v poznih popoldanskih urah. »Najprej smo se s psi za dobro uro odpravili na sprehod in moram priznati, da šele ko vodiš deset ali več psov, začutiš posebno, neznansko energijo in si 'in the zone', kakor pravijo Američani. Izvedeli smo, da je pri vodenju velikega števila psov z različnimi stopnjami energije izjemno pomembno, da vodnik pazi na držo, hitrost hoje in seveda na energijo, ki jo oddaja. Po sprehodu je sledilo teoretično-praktično delo. En sklop je bil namenjen spoznavanju pasje psihologije, načinu komuniciranja v odnosu pes-pes in načinu prepoznavanja različnih pasjih vedenj. V drugem delu smo se posvetili reševanju najbolj vsakdanjih problemov, s katerimi se srečujejo lastniki psov, ter se osredotočili na težje primere, kot je agresija do psov ali ljudi in še veliko drugih stvari. Naj poudarim, da to ni bil tečaj, to je bila delavnica, v kateri je imel vsak udeleženec možnost aktivno sodelovati, saj se le tako lahko res kaj naučiš,« je prepričana Ljubljančanka.

Poleg svetovno priznanega Cesarja sta bila na delavnici še dva njegova prijatelja – kinološka strokovnjaka, in sicer trenerka Cheri Lucas, vodja zavetišča za pse Second chance at love, in trener Brian Agnew, lastnik rehabilitacijskega centra Balanced dog, oba priznana pasja psihologa. »Njihov pristop se precej razlikuje od klasičnega načina šolanja, kot smo ga navajeni v naših pasjih šolah. Vse delajo le z energijo in nagrajevanjem, ne z glasom oziroma ukazi. Njihov princip temelji na psu, ki je stabilen v vsaki situaciji, umirjen in vesel. Na žalost pa se vedno pogosteje srečujemo z nervoznimi, prestrašenimi in agresivnimi, skratka nestabilnimi psi, ki niso zanesljivi in zaupanja vredni človekovi spremljevalci.« Lea zagovarja kombinacijo klasičnega šolanja z uporabo pasje psihologije, saj meni, da se moramo najprej mi naučiti pasje govorice in šele potem zahtevati od kosmatincev, da se naučijo naše. »Ko bomo razumeli, kaj nam pes s svojim veden­jem sporoča, bomo neželeno vedenje laže korigirali. Ko imamo ob sebi stabilnega psa, pa ga lahko naučimo vse! Verjamem, da z znanjem pasje psihologije lahko zadostimo psu kot živali, z uporabo klasičnih metod pa zadostimo psu kot pasmi. Za primer lahko vzamemo mojega dobermana. Je tipičen primer psa z visoko ravnjo energije, ki jo je treba uporabiti in preusmeriti. Da zadovoljim žival v njem, ga sprehajam, usmerjam, mu postavljam omejitve, ga navadim mirnega čakanja na hrano in podobno. Da zadovoljim pasmi – doberman je bil vzrejen za varovanje –, ga šolam poslušnost, obrambo in sledenje. Dejstvo je, da je psa z visoko ravnjo energije težko fizično utruditi, zato si moramo pomagati s šolanjem, ki mu predstavlja delo in mu da neki smisel.«

Ko Lea govori o Cesarju, ne skopari s pohvalami. Pravi, da je izjemen človek. »Nič vzvišen, zelo prijazen, topel in srčen. Prav vidiš, kako se mu svetijo oči, ko govori o psih. Ko se imaš možnost z njim pogovarjati na štiri oči, zlahka opaziš, da vse, kar dela, dela iz ljubezni do njih. Ima veliko znanja in ga nesebično prenaša na druge. Hvaležna sem za vsak trenutek, ki sem ga preživela z njim, zame je ta izkušnja nekaj nepozabnega in neponovljivega! Predvsem sem z njo dobila potrditev, da sem na pravi poti. V prihodnosti namreč želim s svojim partnerjem Juretom odpreti center in pasji hotel, v katerem bova lahko sprejela problematične pse, ki se jim v domačem okolju ne da pomagati, oziroma pse, ki jih drugi pasji učitelji ne sprejemajo, ker so nad njimi obupali. Pri Cesarju smo se lahko na lastne oči prepričali, da je vse mogoče! Moč krdela je neprecenljiva in dejstvo je, da se psi od drugih psov največ naučijo. Zakaj ne bi tudi v Sloveniji imeli česa podobnega?« razmišlja Lea, ki zdaj uči v pasji šoli ŠKK Vrhnika, testira pse za Tačke pomagačke (društvo za terapijo s pomočjo psov) in se ukvarja z rehabilitacijo psov na domu.