Piki je potomec psičke Lajke, ki je k družini Ratej prišla po naključju. »Bila je izgubljena psička, ki je pri nas našla nov dom. Kmalu je skotila tri mladičke in Piki je bil najmanjši, najbolj suh, najbolj šibak … Malo je zaostajal za bratcema, ampak nam je bil najbolj všeč. Druga dva smo oddali novim skrbnikom, on pa je ostal pri nas,« je razložila Martina. Lajka je bila odlična pasja mama, saj je zanj lepo skrbela, ga učila pasjega vedenja, se z njim igrala in mu izkazovala naklonjenost. Piki pa je bil, kakor se za mladega psa spodobi, zelo radoveden, navihan, igriv in včasih malo neroden. »Prevrnil je kakšno rožo, odnesel copat ali strgal čevelj, pogrizel vezalke in podobno. Toda nihče mu ni nič zameril, saj smo bili sami krivi za to, ker nismo pravočasno umaknili stvari iz njegovega dosega. Nato nas je končno izučilo, začeli smo za sabo pospravljati in mu s tem preprečili, da bi naredil kaj narobe. Pravzaprav smo se mi veliko bolj prilagodili njemu kot on nam,« je z nasmehom pojasnila sogovornica, ki se je nanj močno navezala. Simpatični mešanček je užival v človeški in pasji družbi ter se veselil vsakega dne posebej. Lajka in Piki sta drug z drugim preživela veliko časa in ravno zato je bilo po dveh letih skupnega prijateljstva, ko je Lajka odšla, težko. »Piki jo je zelo pogrešal, mi pa tudi.«

Protokol za goste

Mešanček je počasi dozoreval in se začel vesti kot pravi pasji gospod. Martina ga je naučila osnovnih pasjih manir, saj je zelo dojemljiv za učenje. Kuža je tako bister, da ga je med drugim navadila, kako naj sprejme goste, ki pridejo k hiši. »Najprej jih pozdravi z laježem, potem steče k njim, se usede in jim ponudi tačko v znak dobrodošlice. Le do poštarja je bolj zadržan. Zanj se preprosto ne zmeni, niti ne zalaja niti mu ne ponudi tačke.« Na sprehodu je priden in poslušen, saj sledi skrbnici kot senca, se od nje ne oddaljuje in jo ves čas spremlja s kotičkom očesa. Če sreča kakšnega psa, ga lepo pozdravi in prevoha, drugače pa se zanj ne zmeni. »Je bolj sramežljive sorte. Nikoli še ni bil do nikogar napadalen, ampak če je treba, se zna postaviti zase. Zanimivo, da je do drugih živali zelo prijazen. Morda zato, ker imamo doma muce in zajce, ki prosto tekajo po dvorišču, in je nanje navajen. Med sabo se odlično razumejo.«

Piki je nezahteven kuža, tudi kar zadeva prehranjevanje. Ni izbirčen in poje vse, kar mu skrbniki ponudijo. Malo manj mu dišijo testenine, obožuje pa drugo kuhano hrano, mleko, brikete in čokolado. »Zavedam se, da je ne bi smel jesti, ampak jo kljub vsemu večkrat dobi. Še posebno otroka, Matic in Marcel, mu jo rada privoščita ali pa mu dasta kakšno drugo sladko dobroto iz hladilnika.« Skrbnica pazi tudi na njegovo zdravje. Redno ga cepi in skrbi za zaščito pred notranjimi in zunanjimi zajedavci. Dosledna mora biti zlasti v boju proti bolham, saj je Piki nanje alergičen. »Vse ga srbi, koža mu pordeči in na prizadetih delih mu začne izpadati dlaka. Enkrat smo ga morali zato peljati k veterinarju in od takrat sem še posebno pozorna, da je vedno okopan in kar se da čist.«

Zvestoba in zaupanje

Kosmatinec je na družino Ratej močno navezan, in kadar gredo njeni družinski člani od doma, za njimi žaluje. »Leži in čaka, da pridemo domov. Problem je le, ker se nas ob vrnitvi tako zelo razveseli, da skače in praska po avtomobilskih vratih, vse dokler ne izstopimo iz njega.« Martina si je včasih želela, da bi imela še konja, a je to misel za zdaj opustila. Zaveda se namreč, da zanj nima dosti časa. Trenira več kot sedem ur na dan, veliko je zdoma, saj hodi na priprave in tekme, ki so nemalokrat v tujini. »Imeti žival je velika odgovornost. Ne razumem ljudi, ki jih imajo, a zanje ne skrbijo ali jih celo trpinčijo. Jaz Pikija spoštujem in prepričana sem, da zato on spoštuje mene. Naučil me je, kaj pomenijo zvestoba, zaupanje in večno prijateljstvo.«