Psi velikosti in videza lhasa apsa so še vedno hišni ljubljenci tibetanskih gospodinjstev. V mnogih premožnejših družinah živi kar po več apsov, ki so deležni, za tamkajšnje življenjske razmere, prav neverjetne nege. Ker Tibetanci pasjih in nasploh šamponov nimajo, čistijo dlako svojih psov kar z drobnim peskom. Verujejo namreč, da so psi reinkarnacija menihov, ki so v prejšnjem življenju grešili, in zato z njimi ravnajo kot z družinskimi člani. Seveda so Ihasa apsi tudi čuvaji, ki z laježem opozarjajo na prihod tujcev.

Maja Krempuš Horvat iz Ponikve ima doma, v psarni Ravi da Zoya, tri kužke te pasme. »Prva je Eva, stara osem let in prihaja iz psarne Tong-Hua. Z njo sva se udeležili precej tekmovanj in dosegli lepe rezultate, tako na razstavah kot v junior handlingu, trenirala je tudi agiliti. Ko je dopolnila tri leta, je postala mamica in iz tega legla smo obdržali psičko Zoyo, ki ima zdaj že štiri leta. Tudi ona ima kar nekaj visokih naslovov z razstav. Pred kratkim pa se nam je pridružil še devetmesečni samček z imenom Sparky, ki prihaja iz Slovaške, in sicer iz psarne Tingri,« ponosno pripoveduje Maja, medtem pa se okoli nje ves čas smukajo prijazni kosmatinci.

Spreminjajoča se dlaka

Med najbolj značilne telesne lastnosti te pasme, ki jih narekuje kinološki standard, spadajo med drugim izrazite temno rjave oči, viseča in z dolgo dlako prekrita uhlja, močan in top gobček, visoko nastavljen rep, ki je bogato odlakan in nošen v loku čez hrbet, poleg tega se lhasa apsi ponašajo z dvojno dlako – dolgo, ravno krovno dlako in mehko, tanko, volnato in gosto poddlako. »Če imate psa z dolgo dlako, je nega precej zahtevna, saj potrebuje redno česanje vsaj dvakrat na teden. Celotna nega odraslega psa, kopanje in razčesavanje ter sušenje pomeni za skrbnika približno dve uri dela (odvisno od tega, v kakšnem stanju je). Pse, ki jih ne razstavljajo, je mogoče tudi ostriči in si tako olajšati nego,« pojasni sogovornica.

Dovoljenih je več barv, in sicer od enobarvne zlate, peščene do barve medu, tem­no sive, skrilaste, dimaste, večbarvne, črne, bele ali rjave. Zanimivo je, da se barva dlake bolj ali manj spreminja vse življenje, pri odraslem psu pa sega do tal ali le malo nad tlemi.

Družabni spremljevalci

»Lhasa apso je majhen, aktiven in neustrašen pes, samozavesten in zelo bister. Svoji družini je privržen, vendar neodvisen, a nikoli potepuški. Zanj je značilna precejšnja nezaupljivost do tujcev in še bolj do tujih psov. Ima močan značaj, je bister in hitro pripravljen sodelovati, ne pa brezpogojno ubogati. Zaradi svojega neodvis­nega in velikokrat dominantnega značaja ni najbolj primeren za življenje z več psi v skupnem gospodinjstvu. Dobro se počuti le kot družinski pes in v pesjaku kmalu postane neobvladljiv. Nadvse, celo bolj kot dolge sprehode, potrebuje stalno družbo ljudi,« poudari Maja.

Lhasa apsi imajo dolgo življenjsko dobo, na splošno so trdnega zdravja in običajno ostanejo živahni in aktivni do visoke starosti, torej do 15. ali 16. leta. Prav je, da mu privoščite čim več sprehodov, čeprav ne bo užaljen, če bo sprehod krajši, predvsem zato, ker je izjemno prilagodljiv kuža. »Rekla bi, da je pasma manj primerna, če naj bi se s kužkom ukvarjal mlajši otrok, saj otroci večinoma ne zmorejo vztrajnosti za njegovo ustrezno vzgojo. Sicer pa navzočnost otrok v družini ne pomeni problema, če je pes dobro vzgojen. Primeren je tudi za starejše ljudi.«

Maja še pojasni, da so nekoč to pasmo uporabljali za čuvanje in tako še danes glasno naznanijo prihod obiskovalcev, vendar niso bevskači. »Do gostov, ki pridejo k hiši, so precej nezaupljivi, če pa smo jih pravilno socializirali, kaj kmalu poiščejo kolena obiskovalcev, kjer se radi razvajajo in tudi z veseljem sprejmejo kakšen priboljšek,« pove. »Značilnost te pasme je tudi, da druge živali sprejema z začetnim nezaupanjem, v nadaljevanju pa želi nadvlado in se teže podreja. Vendar se s primerno socializacijo v rani mladosti temu lahko izognemo,« je prepričana. Z doslednostjo, strpnostjo, predvsem pa vztrajnostjo lahko lhasa apsa po Majinih besedah naučimo raznih pasjih trikov, z njim lahko vadimo tudi agiliti. Uspehi so odvisni od tega, kako strpen in dosleden je vodnik, vsekakor pa je priporočljivo, da začetniki in drugi malo bolj izkušeni skrbniki pri vzgoji upoštevajo navodila vzreditelja, ki pozna pasmo do potankosti.