»Če bi imela na izbiro psa ali mačko, bi izbrala prvo možnost. Psi so mi najljubši, toda to še zdaleč ne pomeni, da mi druge živalske vrste niso všeč. No, če dobro pomislim, bi se, če bi se dalo, izognila le pajkom, ker se ob njih počutim malo nelagodno. Verjetno bi prenesla, če bi mi ga kdo položil na glavo, ampak to samo zaradi enega razloga – svoje trme,« z nasmehom odkrito prizna pevka, ki se sicer ne boji nobene živali, saj je imela z njimi vedno le pozitivne izkušnje. Da bi imela takšne tudi njena hči, se o tem veliko pogovarjata. »Razlagam ji, kako naj pristopi k psu, in že zdaj se zaveda, da mora, če ga želi pobožati, za dovoljenje vedno najprej vprašati lastnika. Pojasnim ji, da se mora do kužkov obnašati lepo in jih nežno božati ter da se ji nobenega ni treba bati. Povem, da kuža včasih zalaja in da lahko celo ugrizne, a večinoma zato, ker ga je strah, ne pa ker je hudoben. Zato naj bo do vseh prijazna in naj ob psih ne dela hitrih gibov, da jih ne prestraši.« Julija se zaveda, da največ k dobri vzgoji deklice pripomore ravno njen zgled. »Otroci vse posnemajo. So prava majhna kopija staršev!«

Zgovorna Primorka se še spominja prvega psa, ki so ga imeli pri noni, kjer so včasih stanovali. Čeprav je bila takrat še otrok, ni nemškega ovčarja Polija, kakor mu je bilo ime, nikoli pozabila. »Verjetno se zaradi njega v družbi psov vedno počutim odlično. Poli je imel neverjetno prijazen značaj, bil je ubogljiv in za povrhu potrpežljiv. Menda je bil tudi precej zaščitniški, saj so mi starši povedali, da ko sem bila še dojenček, ni nikogar spustil blizu otroškega vozička, v katerem sem spala. Skupaj sva odraščala, se igrala, pokrivala sem ga z brisačo, ko sva legla k popoldanskemu počitku. Če nisem mogla pojesti sendviča, sem mu ga rade volje odstopila in verjetno me je imel tudi zaradi tega zelo rad.« Potem je k nonini hiši prišel še Piki, mešanček s čivavo, oranžne barve, podoben lisički, okoli vratu pa je imel belo-črno liso, ki je bila videti kot kakšna levja griva. Toda ko se je družina preselila v blok, je sledilo daljše obdobje brez psa. »Ni minil dan, ko ne bi pogrešala pasje družbe,« se spominja Novogoričanka, ki pa je po nekaj letih čakanja, ko so se spet selili, a tokrat v hišo, končno dobila svojega psa.

V časopisu so našli oglas za leglo psov pasme aljaški malamut. Odšli so v Kranj pogledat simpatičnega samčka, edinega, ki je še čakal na novega lastnika, saj so njegovih sedem bratcev in sestric vzreditelji že prodali. »Spraševali smo se, kam ga bomo dali, koliko dela bo z njim in seveda, koliko bo pojedel, saj smo vedeli, da bo iz tiste pasje kepice zrasel v velikega psa,« pripoveduje pevka, »toda bil nam je vsem tako všeč, da smo ga vzeli domov. Zanimivo je bilo, da le ni bil tako zelo požrešen, kakor smo pričakovali. Enkrat na teden si je sam naredil post in ni hotel jesti ničesar.«

Njegovo rodovniško ime je bilo Al Pacino, a so ga družinski člani preimenovali v Timoteja, krajše Timija. »Živel je zunaj, ko mame in tata ni bilo doma, pa v stanovanju,« se navihano nasmeje Julija, ki je z njim preživela nepozabne dni. »V pasjo šolo nisva hodila, ampak ker sem imela veliko energije in sem ga vozila na dolge sprehode v hribe, je bil tako zelo utrujen, da mu niti na misel ni prišlo, da bi delal norčije. Spomnim se, da je bil vedno zelo umazan, saj je skočil v vsako lužo, ne glede na to, koliko je bilo v njej blata. Tata mi je večkrat rekel: 'Mene je sicer sprejel za gospodarja, ampak vate je zaljubljen!' Res je med nama vladala posebna vez.«

Timi je imel nešteto pozitivnih lastnosti. Kljub temu da se je zavedal svoje velikosti in moči, tega ni nikoli izkoriščal. »Vsakogar je spoštoval in nikogar ni vlekel, kadar je bil na povodcu. Le enkrat se je zgodilo. Ko je bil star komaj tri mesece, a že precej močan, je potegnil za sabo mojo prijateljico, da je padla po tleh. Na srečo se ni zgodilo nič hujšega in obe sva se temu pripetljaju le nasmejali.«

Značilnost pasme aljaški malamut je, da ne laja, ampak se oglaša s tuljenjem. Julija je Timija slišala zalajati le enkrat, ko je na vrtu zagledal ježa, sicer pa je spuščal čudne zvoke, kadar se je z njim kdo pogovarjal. Bil je zabaven in odličen družinski spremljevalec, toda leta in usoda so naredili svoje. »Zaradi obrabe hrustanca in sesedanja hrbtenice je težko nosil zadnji del telesa. Veterinarji so videli rešitev v operaciji, s katero bi mu lahko življenje podaljšali za pol leta, od tega pa bi tri mesece trajala rehabilitacija. Nismo hoteli, da bi trpel, zato se za operacijo nismo odločili. Nato je prišel dan, ko je zadnje noge začel le še vleči za sabo. Vedeli smo, da ga boli, in ni nam preostalo drugega, kakor da smo ga odrešili muk s humano usmrtitvijo. Ko smo ga peljali k veterinarju, sem bila ves čas z njim. Držala sem ga za tačko, ko je pred mano za vedno zaprl oči,« se spominja njunega slovesa.

Minilo je že precej časa, ko je Julijin brat k hiši pripeljal novega psa. »Zdaj nam družbo dela Beni. Črn mešanec, ki mu je brat rešil življenje, saj so ga želeli usmrtiti. Vsi ga razvajamo, crkljamo, vendar je brat tisti, ki zanj največ skrbi. Po značaju se Beni precej razlikuje od Timija; ne mislim, da je slabši, le drugačen. Na primer, veliko laja. Na srečo imamo zlate sosede, ki jih ne moti, da se glasno oglasi vsakič, ko mimo pride kakšna mačka ali tekač. Priznam, da se v njegovo vzgojo ne vključujem veliko in da največ dela opravi moj brat, ki ga obožuje. Vem, da imam preveč obveznosti, da bi lahko primerno skrbela za psa, zato sem si zase raje kupila akvarij z ribicami, neonkami. Z njimi ni veliko dela, ni mi jih treba sprehajati, niti jih voziti lulat in kakat,« z nasmehom pove učiteljica športne vzgoje, ki nam ob koncu še zaupa, da si bo čisto svojega psa priskrbela šele takrat, ko bo zanj lahko skrbela tako, kakor je treba.