Pasma je dobila ime po škotskem plemiču Aleksandru Gordonskem, ki je v iskanju boljših lovskih psov s križanjem ustvaril te črno-rdečerjave setre. V nasprotju z irskimi, ki veljajo za prednike vseh setrov, in lisastimi angleškimi so gordonovi setri znani tudi pod imenom škotski setri. Angleško poimenovanje deli ptičarje na setre, ki so dolgodlaki, ter poenterje, ki so kratkodlaki. Vojvoda Aleksander, izjemno strasten lovec in ljubitelj psov, je današnje gordonske setre razvil že na začetku 19. stoletja. Med lovskimi pogoni je opazil, da so ti psi obdarjeni z izjemnim vohom in da imajo boljši nagon za nakazovanje divjadi kot druge takratne pasme. Njegovo delo s selektivno vzrejo so na posestvu nadaljevali tudi po njegovi smrti leta 1827, dokončno pa so lastnosti teh psov zakoličili v osemdesetih letih devetnajstega stoletja. Pasmo so uradno priznali in po­imenovali po njenem začetniku leta 1924. Gordonovi setri so precej slabše zastopani kot druge vrste setrov, vendar so razširjeni tudi drugod po Evropi, ne le na Škotskem, in v ZDA.

Dedno specializirani

Kaj je njihovo izvorno delo – nakazovanje? Lovski nagon jim veleva, da iščejo sledi divjih živali, predvsem perjadi, zajcev in lisic. Ko odkrijejo svežo sled, smrček malo dvignejo in ji vzravnano sledijo, dokler ne zagledajo živali. Takrat se postavijo v stojo in tako nakažejo žival ter čakajo povelje. To je njihova ozka lovska specializacija, ki se nekako ujema z drugimi britanskimi posebnostmi in navadami, kot so vožnja po levi strani ceste in dvojne pipe za mrzlo in toplo vodo v kopalnicah. Nemške pasme ptičarjev so na primer izurjene za vsa lovska opravila in so pravi »multipraktiki«, medtem ko so Angleži razvili ozko specializirane pasme, ki so samo goniči, strokovnjaki za dvigovanje fazanov iz grmovja, lahko so tudi zgolj »nakazovalci« divjadi, kot so setri in poenterji, ali pa prinašalci.

Te lovske zanesenjake smo spoznali pri Janezu Fajfarju z Bleda, ki o njih pove, da so to zelo inteligentni psi in zato tudi malce samosvoji, kar pomeni, da jih je treba pravilno šolati in socializirati. Svojo psičko je družina Fajfar dobila pred štirimi leti, pobudo za to pa sta dala sinova Aljaž in Timotej: »Gordonovi setri so lovski psi, zato potrebujejo veliko gibanja. Pri nas so dnevne potrebe razdeljene na uro sprehoda zjutraj in uro do dve popoldne. Kadar pa nam čas dopušča, se potepamo tudi po ves dan. Psička Artemida izjemno uživa na snegu, poleti v vročini pa izkoristi Blejsko jezero, ki je idealno za hlajenje in plavanje. Kadar temperature to dopuščajo, skoraj vsak dan plava do otoka in nazaj, pa ji še vedno ostane dovolj energije za druge vragolije. Živi z nami v stanovanju, vstop ima prepovedan le v otroški sobi in spalnico. Resnično je odličen družinski pes, saj je zanesljiva, temperamentna in vedno pripravljena na igro, zato se v družbi otrok odlično počuti. Ko smo zdoma, pa je umirjena in večino časa hedonistično prespi na kavču. Spi na hrbtu s povešenimi tačkami.«

Lepota ni naključje

Gordonove setre uvrščamo med srednje velike dolgodlake pse, njihova značilnost je kot oglje črn kožuh, ki ima rdečkaste ožige. Dlaka je dolga približno pet centimetrov, svilnato gladka in poležena, ne sme pa biti kodrasta ali valovita. Glede na spol in velikost psa tehtajo med 26 in 30 kilogramov, plečna višina pri samcih doseže okrog 65 centimetrov, pri samičkah pa okrog 62 centimetrov. Opisujejo jih kot največje in najkrepkejše med setri, ki jih odlikujeta odlična telesna vzdržljivost in hkrati umirjenost, značilnosti pri delu pa sta preudarnost in zanesljivost.

Eleganca in radoživost sta pri takšnih psih lahko izključujoči se lastnosti, če jim ne namenjamo dovolj pozornosti. To lahko ob njihovi samosvojosti in nepravilni vzgoji privede do neposlušnosti, zato potrebujejo dosledno šolanje ter vzgojo s pozitivno motivacijo. Urejen videz pa bodo dolgodlaki setri obdržali samo z rednim česanjem, tako je potrebno dnevno krtačenje dlake, zlasti po vsakem sprehodu v naravi. Priporočljivo je tudi občasno striženje na tačkah okrog blazinic in na notranji strani ušes, da se na predolgi dlaki ne nabira umazanija in da se ne zarašča v uho.

Mojstri za stike z javnostjo

Podedovani nagoni v teh psih nikoli ne zamrejo, zato jim moramo, če že ne hodijo na lov, zagotoviti dovolj tekanja na prostem. »Gordoni so lovski psi z veliko energije, potrebujejo zelo veliko gibanja in lastniku so hvaležni za vsak trenutek, ki jim ga nameni. Zato se tudi zelo navežejo na gospodarja in lahko dobesedno zbolijo, če je skrbnik odsoten dlje časa. Odlično se počutijo v družinskem krogu in uporabljajo najrazličnejše komunikacijske metode, tudi svojevrstno govorjenje oziroma tarnanje, samo da bi pritegnili pozornost in dosegli želeno. Takšno oglašanje je še najbolj podobno nekakšnemu jodlanju in naša Artemida nas s svojimi propagandnimi prijemi redno spravlja v dobro voljo in smeh,« o prikritih pasjih sposobnostih še pove Janez.