Portos je že Erazmov drugi pes. Prvi je bil Athos, prav tako pasme nemška doga, ki je preminil pred tremi leti. »Stvari, ki jih v živ­ljenju delamo, jih imamo, se z njimi ukvarjamo, jih pojemo ali z njimi celo živimo, nas zaznamujejo. S pasmo psa ni nič drugače. Pes veliko pove o človeku, njegovih kompleksih, strahovih in sploh pogledih na življenje in okolico. So ljudje, ki imajo radi ostre in agresivne pse, nekateri takšne, ki so bolj podobni prašičem, in spet tretji majhne, ki jih naokoli lahko prenašajo v torbici. Vsak pač po svoje. V življenju sem imel precej psov, že kot otrok in pozneje kot mladostnik. Vsi so bili mirni, inteligentni in ponosni, ob Athosu pa sem ugotovil, da je nemška doga pes zame, in dokler bom živ, bo ob meni vsaj en pes te pasme.«

Portosa sta s Tejo spoznala in izbrala, ko se je še dojil pri svoji pasji mami. Potem sta ga nekajkrat obiskala še v leglu, pri dveh mesecih in pol pa sta ga pripeljala domov. Bil je drugačen od starejšega Athosa, ki ga je takrat še čakal doma. »Bolj samozavesten, bolj samosvoj, manj previden. Veliko se je naučil od Athosa, od tega, do kod v gozd sme sam, do tega, kje lahko kaka in kje lula, da ne sme v kuhinjo in podobno. V nasprotju z nekaterimi teorijami strokovnjakov sam menim, da moraš psa začeti vzgajati takoj, ne šele nekaj mesecev pozneje. Moji psi so pri šestih mesecih vedno obvladali vse, kar potrebujem. In tega je veliko! Pes namreč nima ograjenega vrta, ni nikoli privezan in gre skoraj povsod z nama. Zavedati se mora, da sta njegova poslušnost in vzgojenost osnova za njegovo svobodo,« je prepričan sogovornik, ki še pojasni, da je njihov vsakdanjik vedno pester in zanimiv.

»Zjutraj se zbudimo, vsi štirje namreč spimo v veliki skupni spalnici, kjer ima Port svojo posteljo. Potem dobi zajtrk, gre sam v gozd opravit svoje stvari in nato nekje med našim zajtrkom potrka po vhodnih vratih. Spustiva ga noter, mu obriševa gobec in tace, potem se vedno uleže k mizi, kjer zajtrkujeva. Pravilo, da psu ne smeš dajati hrane od mize, se mi zdi neumno in je namenjeno slabičem, ki ne znajo vzgojiti psa. Psu deset skled hrane ne pomeni toliko kot grižljaj hrane, ki jo ješ ti, od tvoje mize. Seveda mu je treba razložiti, naj ne prosi venomer in naj se ob tvoji mizi obnaša dostojno. Z malo truda, in če je pes približno inteligenten, se to vse da.«

Družina Pintar živi ob gozdu, ima velik vrt, na katerem je ribnik, tako da doga v domačem okolju resnično neizmerno uživa. »Ve, da ne sme na cesto in ne v gozd več kot 50 metrov globoko, in oboje upošteva. Če je vreme lepo, ga Teja ali kakšna babi vzame s sabo na sprehod s sinom Levom. Pes ni nikoli privezan, saj uboga. Drugače bi bil sprehod z njim za žensko nemogoč, saj ne moraš peljati vozička in držati 68-kilogramskega psa!« Portos ima dovoljenje za vstop v hišo, saj si Erazem ne predstavlja, da bi moral biti štirinožec ves čas zunaj. »Mogoče, o tem nisem prepričan, obstajajo psi, ki jih imaš lahko zunaj, vendar nemška doga to ni. Človeško družbo potrebuje 24 ur na dan.«

Po njegovih besedah je doga aristokratski pes, miren, pameten, navdušen nad otroki. Poudari, da je vse te lastnosti z vzgojo treba potrditi. »Iz vsakega bitja se da narediti primitivca, če se zelo potrudiš. In to ljudje prevečkrat tudi počnejo,« je prepričan. Portos je tipičen predstavnik pasme in zato njegovega sinčka Leva obožuje. »Do otroka je na eni strani ljubeč, na drugi malo ljubosumen, kar je normalno. Pred otrokom je bila namreč najina pozornost namenjena zgolj njemu, zdaj si jo mora deliti. Je pa nežen in ga ima rad.« Erazem se zaveda tudi odgovornosti, ki jo ima kot roditelj do svojega sinka, in sicer da ga nauči spoštljivega odnosa ne le do psa, temveč do vsega – do vsakega drevesa, bilke, kamna ali pajka.

Portos je prijazen ne le do domačih, temveč do vseh ljudi in živali. Tudi če človeka vidi prvič in ta nenapovedano vkoraka na njihov vrt, ga bo lepo sprejel. Lahko bi prišel tujec s ceste in mu vzel kost, ki jo je dobil pred kratkim, pa se ne bi odzval. »Tako je bil vzgojen. Psi normalnih skrbnikov nikoli ne smejo pokazati najmanjše agresije do drugih ljudi. Učenje ostrosti ali nežnosti do drugih ljudi je moja naloga, ne njihova. Drži pa, da veliko ljudi ne zna vzgojiti psov, zato so ti potem agresivni, lastniki pa se tolažijo s pasjim zaščitništvom.«

Sogovornik prav tako poudari dejstvo, da vsaka žival pomeni posebno odgovornost. Družina Pintar ima doma še ribe v ribniku, okrog hiše pa nešteto divjih živali, ki jih pustijo živeti v miru. »Ravnam se, kakor da sem tukaj jaz priseljenec, ne one. Tako ne preganjam niti krtov ali voluharjev. Tudi oni morajo jesti, in če naleti ravno na mojo marelico, pa naj!«