Cairn terier ali gomilar je dobil ime po škotskih gomilah. »Cairn pomeni gomilo kamenja, ki je pokrivala grobove ali označevala mejo med ozemlji, v njih pa so se zadrževali lisice, jazbeci, podlasice in podgane, ki so delali škodo kmetom. Da bi jih pregnali, so uporabljali te male, neustrašne pse, ki so se bili sposobni spopasti s precej večjo živaljo od sebe. Danes so družinski spremljevalci, ponekod pa zanje še vedno prirejajo tekmovanja, na katerih v rove nastavijo podgano v kletki. Pse nato spustijo v luknje in tisti, ki prvi z laježem naznani plen, je zmagovalec. Zaradi svoje hitrosti in spretnosti so zelo uspešni tudi pri nekaterih današnjih pasjih športih, kot je agiliti,« pravi Natalija Dragan - Gajari iz Male Pirešice pri Žalcu, ki se s psi ukvarja že 35 let. Leta 2004 je pri mednarodni kinološki zvezi registrirala psarno Danatera in leto pozneje se je začela njena vzrediteljska pot – ko je imela njena cairn terierka Puma prvo leglo, v katerem je bilo šest mladičev. »Pred prihodom terierjev v moj dom sem nekako bolj cenila večje pasme, nato pa so moji starši dobili belega višavskega terierja in se mi je takoj prikupil. Ves čas je bila moja velika želja vzrejati pse, zato sem začela iskati pasmo, ki ima 'vse, kar imajo veliki', je podobna višavskemu terierju, ni pa bele barve. Po dolgotrajnem iskanju sem prišla do cairn terierja, prednika višav­skega terierja, ki se mi je takoj prikupil s svojim čudovitim značajem, igrivostjo in kuštravim videzom. Poleg tega je to prvinska pasma in zato še vedno dokaj zdrava v primerjavi z drugimi, bolj modnimi,« razloži sogovornica.

Prve informacije je dobila na razstavah, kjer teh psov sicer ni bilo veliko, vendar dovolj, da se je vanje zaljubila. »Z njimi in njihovimi lastnostmi pa me je še bolj seznanil pokojni sodnik Rajko Rotner, ki je tudi Pumin vzreditelj.« Doma ima dve psički, in sicer temno marogasto Pumo Dobart, ki je stara deset let in pol, ter njeno vnukinjo Simbo, pšenične barve, ki bo avgusta dopolnila štiri leta.

Dosledna vzgoja z nagrajevanjem

»Cairn terier je zelo nezahteven kuža, ki se zna vsaki situaciji izjemno hitro prilagoditi. Nadvse uživa na dolgih potepih, tudi visoki hribi zanj niso ovira, saj je zelo vzdrž­ljiv, vendar se bo brez protestov sprijaznil s kratkim sprehodom,« pojasni Natalija in doda, da tudi nega dlake ni zahtevna. »Ti psi imajo dvojno dlako: ostro krovno in mehko poddlako, zato jih moramo približno dvakrat na leto ročno trimati (s prsti odstranimo odmrlo krovno dlako, da lahko zraste nova). V vmesnem času je dovolj, da psička enkrat na teden počešemo z glavnikom oziroma krtačo, odvisno v kakšni fazi rasti je dlaka. Kopanje ni zaželeno, saj s tem uničujemo zaščitno plast na koži, zato ga v kad postavimo le, kadar je to nujno. Drugače ti psi nimajo vonja. Prednost je tudi v barvi, saj poznamo peščene, rdeče, pšenične in temno marogaste predstavnike te pasme. Nega razstavnih psov je zahtevnejša oziroma zahteva izkušenega frizerja, ki obvlada tako imenovano 'rolanje' dlake – ročno odstranjevanje samo daljše krovne dlake. Ampak tudi te umetnosti se lahko naučimo,« je prepričana vzrediteljica.

Zaradi svoje prilagodljivosti je cairn terier postal priljubljen družinski pes, predvsem v Ameriki in na severu Evrope. Je izredno bister, hitro se uči in je velik ljubitelj otrok, ki jim je lahko, seveda ob nadzoru staršev, čudovit partner za igro. To je kuža, ki v svoji mali podobi združuje inteligenco, željo po učenju, pogumno srce in globoko privrženost. »Negativnih lastnosti skoraj nima, če pa se pojavijo, se zaradi napačne vzgoje. Želja po kopanju lukenj izvira iz pradavnine, vendar se jo da s pravilnim načinom že v zgodnji mladosti odpraviti. To je tudi ena redkih pasem, v kateri imajo vsi predstavniki enake lastnosti, brez odstopanj, če se ta pokažejo, so vsekakor posledica nepravilne vzgoje. Mogoče še ena lastnost, ki je lahko moteča ali pa morda zelo dobrodošla. Ti psi so namreč zelo ješči, zato moramo paziti na njihovo prehrano, dobra stran pa je, da zaradi tega z veseljem opravljajo zahtevane vaje, če jih na koncu nagradimo s priboljškom.« Samičke so navadno bolj čustvene in jih hitreje prizadenejo kakšni zunanji dejavniki (denimo izguba ali odselitev člana družine, negativne izkušnje), kar pa izražajo tiho, saj se preprosto umaknejo v kak­šen kot.

Po Natalijinih besedah so cairni po naravi zelo veseli kužki. Razveselijo se vsakega obiskovalca, navdušeno ga pozdravijo in se pustijo pocrkljati, potem pa se umaknejo in niso vsiljivi. Druge živali sprejmejo brez težav, tudi če jih pozneje prinesemo domov. »Res je, da so mogoče kakšen dan malo užaljeni, potem pa v novem članu družine že vidijo partnerja za igro. Seveda se lahko zgodi, da se bo cairn zapodil za sosedovo mačko, vendar ko bo prišel do nje, se bo ustavil in jo opazoval, saj po naravi ni in ne sme biti agresiven.«

Njihova ljubiteljica še pove, da so to dobri čuvaji. Prihod tujca napovedo z laježem, vendar ne bevskajo v nedogled, če pač niso nepravilno vzgojeni. Ravno zato moramo že mladičem pokazati, kdaj je lajanje dovoljeno in kdaj ni. »Ti kužki kljub svojim lepim značajskim lastnostim potrebujejo doslednega lastnika. Pravilna vzgoja je pomembna predvsem prvo leto, kajti kakršnega psa si vzgojimo v prvih dvanajstih mesecih, takega bomo imeli vse življenje; zato se je dobro držati navodil vzrediteljev.« Čeprav cairni spadajo med najmanj terierske pse med terierji, se tudi pri njih lahko pokaže značilna trma, a predvsem takrat, ko uporabimo silo, saj se ji bodo uprli. Grobosti ne prenašajo, če pa jo kljub temu uporabimo, se bo njihova speča terier­ska narava pokazala v vsej veličini.