S svojimi rjavimi, belimi ali črnimi lisami nam na prvi pogled ne dajo vedeti, da gre za pse, ki so po izvoru iz osrčja afriške celine, iz Konga. Korenine pasme menda segajo na začetek civilizacije, po hieroglifih sodeč so podobne pse poznali že pred štirimi tisočlet­ji v starem Egiptu. Evropejci so jih ob koncu 19. stoletja odkrili v osrčju tropske Afrike, kjer so jih uporabljali za lov. Prve primerke so v Evropo pripeljali na začetku 20. stoletja; tako se zdaj za vzrejno državo šteje Velika Britanija, kjer so leta 1939 oblikovali prvi pasemski standard. Merila so se odtlej večkrat spreminjala in pasma se je uspešno razširila v Ameriko in drugam po svetu. Iz lovskih psov in čuvajev so basenjiji postali predvsem družabni psi, zaradi energičnosti jih pogosto vidimo v različnih kinoloških disciplinah, kot so lure coursing, racing in agility.

Pes, ki jodla, ni mačka

Ne glede na moderni razvoj pasme in spremembe v rabi basenjiji ohranjajo svojo nenavadnost in ostajajo psi druge celine in drugačne linije. Ker ne lajajo, se je na začetku o njih govorilo kot o mešancih med psom in mačko. Zanje je namreč značilno svojevrstno oglašanje, podobno tirolskemu jod­lanju, ohranili pa so se pasji vedenjski vzorci, kot so renčanje, cviljenje ali volčje zavijanje.

Posebnosti s tem še ne zmanjka. Imajo tudi svojevrsten tek, podoben kasu pri konjih, ter samo en letni spolni cikel kot pri volkovih, druge pasme psov imajo namreč dva. Znani so še po izred­ni skrbi za čistočo, ki jo vzdržujejo z nenehnim lizanjem, kar je Evropejce v preteklosti najbrž spominjalo na vedenje mačk. Eksotike je pri tej pasmi torej precej, vendar nas drugačnost hkrati ne sme zavesti, saj so pred vsem posebnim in nenavadnim to najprej psi, ki potrebujejo socialno okolje, zadosti fizične aktivnosti ter vzgojo z miselnim delom in vlogo.

Lastnosti basenjijev smo spoznali pri vzrediteljici Tisi Novak, ki njihovo pozornost, energičnost in radovednost uspešno usmerja v tekmovalne aktivnosti lure coursinga. Na kratko gre pri tem teku čez drn in strn za lov za umetno vabo, ki je pritrjena na vrvico in je speljana v cikcaku po progi tako, da posnema gibanje zajca, ki beži pred plenilcem. Potencial basenjijev v tej kinološki disciplini po Tisinih besedah izvira iz njihove lovske preteklosti in močnega nagona, v afriških pragozd­nih goščavah so namreč pri lovu uporabljali tako voh kot vid. Notranja nuja jim zato veleva, da lovijo vse hitreje premikajoče se predmete, ki jim prekrižajo pot. V jezikih Bantujcev pomeni basenji domač ali domoroden; lovska plemena so te pse uporabljala za pogon in lov na divjad. Iz Afrike so tako ohranili svojo gibčnost in hitrost, pa tudi prilagojenost na toplo podnebje. Zelo značilno je, da obožujejo sonce in se po stanovanju dobesedno selijo skupaj s sončnimi žarki ter da deževne in mrzle dneve najraje prespijo oziroma preležijo ob umetni Afriki – radiatorju.

Afriško divjanje in spokoj

Da lahko pes šviga skozi gosto podrast, mora biti majhne rasti in basenjiji so ravno takšni. Idealna višina in teža samcev je 43 centimetrov in 11 kilogramov, samičke pa dosežejo 40 centimetrov in okrog 10 kilogramov. Čeprav so manjše rasti, jim vseeno pripisujemo aristokratsko držo in veličino, saj so sloki in se gibljejo zelo elegantno. So kratkodlaki psi s pokončnimi ušesi, lešnikovo rjavimi očmi in drobno nagubanim čelom ter visoko nastavljenim in na hrbet zavitim repom. Najpogostejša in najbolj značilna barva je rjavo-bela, v Evropi pa so dovoljene tudi kombinacije s črno.

Kot hišni psi so po Tisinih besedah izjemno nezahtevni, nimajo značilnega pasjega vonja, dlaka pa jim v manjši količini izpada samo ob sezonski menjavi dvakrat na leto. Ker so južnjaške krvi, nimajo podlanke, zato jih je v zimskem času za sprehod priporočljivo obleči. Vsekakor pa so to psi za bivanje v notran­jih prostorih in nikakor ne sodijo v pesjak pred hišo. Druženje z basenjiji nam je preverjeno lahko v užitek, samo njihovo drugačnost je treba obvladovati. Pravilno vzgojeni psi so zelo prijetni in hkrati zelo čisti, zato so zelo primerni za bivanje v hiši, vendar potrebujejo veliko gibanja na prostem.

Obisk pri Novakovih potrjuje, da ne glede na izjemnost pasme izkušnje iz prakse najbolj bogatijo: »Basenjiji so včasih lahko zadržani do tujcev, na splošno pa so zelo radi v družbi z ljudmi in tudi z otroki lepo shajajo, če znajo ti upoštevati meje njihove potrpežljivosti. Zvestoba do gospodarja je neizmerna, vseeno pa jih močan nagon vleče k potepanju in lovu. So hkrati zelo inteligentni ter trmasti in zaradi tega zahtevni za šolanje. Potrebovali bomo veliko potrpežljivosti, vsekakor jih moramo prekašati v trmi, če želimo urediti medsebojni odnos. Zaradi močne navezanosti na lastnika slabo prenašajo samoto in so, če so osamljeni ali se dolgočasijo, nagnjeni k destruktivnemu vedenju. Njihova afriška samostojnost je včasih naporna in zaradi lov­ske preteklosti je lahko spuščanje s povodca tvegano. Ker ne marajo dežja in vode, se v deževnem vremenu najraje ves dan ne bi premaknili iz stanovanja. Tudi s potrebo lahko takrat počakajo in jo prestavijo na ustreznejši termin. Najbolj na svetu jim godi sončenje, pomanjkanje Afrike in lastnika pa kompenzirajo s stiskanjem ob vroč radiator.«