Pleme Mahlemut, ki je te pse domnevno vzgojilo na Aljaski, je potrebovalo ob sebi močne, vztrajne in trpežne kosmatince, ki jim mraz in nizke temperature ne bi prišli do živega. Tako so nastali aljaški malamuti, psi, ki so jih lahko uporabljali za vleko sani, njihova izredna sposobnost za orientacijo pa je rešila tudi marsikatero odpravo v neznano ledeno pokrajino.

Kljub temu da veliko malamutov živi s svojimi skrbniki v podnebno ugodnejših predelih sveta, se njihov prvotni značaj ni zelo spremenil. Še vedno se namreč dobro zavedajo, da so popolnoma sposobni preživeti sami, in to svojemu lastniku tudi pokažejo. Krasi jih močan značaj, v katerem ni prostora za podrejenost. Ti psi želijo biti z lastniki enakopravni, in če opazijo, da jim niste kos, bodo rade volje prevzeli vlogo vodje in vas potisnili v položaj, ko vaše sobivanje z malamutom lahko postane nemogoče. »Če mu bomo pokazali, da smo sicer zelo mirni in prijazni, včasih zabavni, ampak tudi strogi in predvsem trmasti, nas bo kaj kmalu začel upoštevati in nas priznal za svojega vodjo. Vedel bo, da smo mu pripravljeni zagotoviti vse, kar potrebuje, vendar tudi, da z nami ni dobro češenj zobati,« smeje se pripoveduje njihova ljubiteljica in vzrediteljica Tamara Ozbič iz Sežane. »Malamut je prijazen in ima rad ljudi. Je tih, ne bo se pritoževal na način, kot se drugi psi. Ne bo nas spravljal v zadrego pred sosedi z nenehnim lajanjem. Le tu in tam, če se bo počutil osamljenega ali pa bo razpoložen na svoj prav posebni način, bo zavijal kot volk,« še pojasni.

Kopanje da, striženje ne

V standardu je zapisano, da je aljaški malamut, eden najstarejših arktičnih vlečnih psov, mogočen in kompakten pes s širokimi prsmi in krepkim, mišičastim trupom. Njegova drža je pokončna, hodi s pokončno vzravnano glavo, na kateri se kažeta dva trikotna uhlja. Oči so rjave, mandljaste in srednje velike, rep pa je gosto odlakan in ga nosi zavit čez hrbet. Malamuti so različnih barv. Njihova razpoznavna lastnost je značilni vzorec na obrazu: na glavi imajo čepico, medtem ko je obraz lahko popolnoma bel ali pa zaznamovan s progo in/ali masko. Dovoljeni barvni odtenki segajo od svetlo sive prek vmesnih barv do črne, soboljeve, prehajajo lahko celo v rdečo. Barvnih kombinacij je več, edina dopustna enotna barva za vse telo pa je bela. Krovna dlaka je gosta, groba in trda, podlanka prav tako gosta in dolga približno 2,5 do pet centimetrov, oljnata in volnata. Malamutu puščamo naravni videz, zato striženje ni sprejemljivo, razen na šapah za njihov ličnejši videz. »Malamut ne zahteva veliko nege. Dovolj je, če ga enkrat na teden krtačimo. Ko mu dlaka izpada, pa vsak dan. Če ga takrat tudi skopamo, mu bo dlaka prej izpadla. Znano je, da nima izrazito pasjega vonja. Je tudi zelo čist pes,« še razloži sogovornica.

Prijatelja – Max in Malliku

Njegov značaj naj bi izražal ljubeznivost, prijaznost, zanj je tudi značilno, da se ne naveže zgolj na enega človeka. Je zvest, predan sprem­ljevalec, ki igrivo vabi k druženju, vendar v zreli dobi običajno vzbuja mogočen vtis s svojo dostojanstvenostjo. O tem, kako različni so lahko predstavniki te pasme, se je prepričala tudi družina Ozbič. »Poleti leta 1995 je mož Marijan delal na Obali, kjer so imeli samčka Artija. Artija so oddajali, ker jim je prekopaval vrt, naučil se je plezati po mreži in pohajati po vasi ter med pohodi pri vseh sosedih loviti kokoši. Po kratkem premisleku je psa pripeljal domov in kar nekaj časa je trajalo, da ga je odvadil slabih navad. Takrat je začel spoznavati pasmo in se vanjo dobesedno zaljubil. Z Artijem sta šla malo za šalo na pasjo razstavo v Izolo, tam je spoznal tudi druge vzreditelje te pasme in lahko rečem, da se mu je takrat usedla v srce. Kupil je še eno psičko, Boogie Woogie, začel obiskovati razstave in sčasoma je imela psička tudi prvo leglo. Še vedno se udeležujemo razstav in lahko se pohvalimo s kar nekaj osvojenimi prvaštvi v lepoti!« Zdaj jim doma delata družbo dva psa. Imajo petletnega samčka Maxa, ki je pravnuk njihove prve psičke Boogie Woogie, ter dve in pol leti staro psičko Malliku, ki so jo pripeljali iz Mad­žarske iz psarne Unesdala.

Nujna zgodnja socializacija

»Zelo pomembno je, da lastniki svoje malamute pravočasno in pravilno socializirajo ter tako preprečijo, da bi postali agresivni do drugih psov. Vzgajati jih morajo začeti takoj s prihodom mladička, saj bodo starejšega psa težje privadili na druženje s tujimi psi. Najprej je priporočljivo obiskovati igralne urice in se udeležiti male šole, kjer izkušeni inštruktorji pokažejo skrbnikom, kako naj psa učijo osnovnih vaj, kot so sedi, prostor … Seveda obstaja več načinov učenja, več metod, toda mi uporabljamo kliker in dobre priboljške. Pri učenju je dobro biti pozoren tudi na njihov lovski nagon, zaradi česar nekateri malamuti manjše živali hitro vidijo kot plen,« poudarja njihova ljubiteljica ter nadaljuje: »Vsak, ki ga bo želel imeti ob sebi, mora vedeti, da ima malamut rad dolge sprehode, zato ni primeren za neaktivne ljudi. Ponavadi sta en daljši in en krajši sprehod na dan dovolj, vesel pa bo tudi, če ga boste vzeli s sabo na izlete, kjer bo lahko po mili volji raziskoval okolico.« Sogovornica še pojasni, da imajo nekateri radi vodo, drugi pa malo manj. »Odvisno od posameznega psa. Naš Arti je zelo rad plaval, medtem ko se Max in Malliku zmočita le do trebuha. Najraje pa se hladita v plastičnem bazenčku, kjer s tacami pljuskata po vodi.« Poletje dobro prenašajo, še posebno zaradi goste podlanke, ki jih varuje pred vročino in deluje kot nekakšen filter.

Aljaški malamut kljub svoji impozantni postavi ni čuvaj. Prišlekov se razveseli in jih pozdravi s tipičnim zavijanjem, tuljenjem, malo bolj odrezav pa je pri druženju z drugimi kosmatinci. Nerad se podredi, saj je po značaju precej dominanten. »Doma imamo tudi tri parson russell terierje. Zanimivo, da je Max zelo navezan na vse tri in se z njimi rad igra na dvorišču. Malliku pa se do njih obnaša malo bolj vzvišeno in se ne spusti z njimi v igro.« Odvečno energijo lahko pes sprosti z različnimi aktivnostmi na prostem in mnogi skrbniki uporabljajo malamute za vleko sani, tek s psom (canicross), za vleko oziroma vož­njo s kolesom, uspešni so pri agilitiju, dobro se obnesejo kot terapevtski psi … Nedvomno pa je aljaški malamut zaradi velikosti, moči in precej močnega, odločnega značaja primernejši za izkušenega lastnika, zato ga sogovornica ne priporoča tistim, ki še nikoli niso imeli psa.