Na tako majhno okno se lokalne prezračevalne naprave ne da vgraditi, pravijo ponudniki. V Miku Celje so povedali, da lahko sistem mikrovent vgradijo le na okna, ki merijo najmanj 100 centimetrov v višino in širino. Bralcu svetujejo, da sistem vgradi na steno. »Mikrovent je mogoče vgraditi na steno, čeprav je grajena iz kamna, ker odprtine na stavbnem pohištvu niso primernih dimenzij. Najmanjša dimenzija mikroventa je 950 milimetrov. Po opisu problema predvidevam, da na stenah ni toplotne izolacije in tudi spalnica ni ogrevana na vsaj 20 stopinj Celzija. Kadar ti dejavniki niso izpolnjeni, se pojavi kondenz. Cena mikroventa je od 490 evrov + DDV, pri čemer lahko uveljavljamo povrnitev stroškov investicije do 25 odstotkov, saj sistem ustreza vsem zahtevam za pridobitev finančnih spodbud iz Eko sklada. Torej znaša cena s subvencijo od 357 evrov + DDV na kos. Pri mikroventu je predviden priključek na standardno električno omrežje 230 voltov, poraba elektrike pa je, tudi zaradi uporabe ventilatorjev z visokim izkoristkom, zelo majhna,« pravijo v Miku Celje.

»Vsekakor je vgradnja lokalne prezračevalne naprave v tem primeru boljša rešitev kot uporaba električnih razvlaževalnikov. Naprave, kot je meltem M-WRG, lahko namreč z menjavo zraka iz prostora odvedejo tudi med 5 in 12 kilogramov vlage na dan, poleg tega dovajajo svež zrak in pri tem porabijo bistveno manj električne energije od električnih razvlaževalnikov (priključna moč naprave znaša samo od 5 do 35 vatov). Težavo bi nedvomno rešili z vgradnjo stenske lokalne prezračevalne naprave, ki se običajno namesti 30 centimetrov pod stropom. Skozi zid je treba narediti dve zračni odprtini, ki ju zvrtamo s posebno krono. Debelina zidu v tem primeru ni ovira, saj so ventilatorji dovolj močni, da premagajo dodaten upor 70 centimetrov dolgih povezovalnih kanalov med napravo in zunanjo fasadno rešetko. Cena takšne naprave je od 800 do 1300 evrov + DDV (odvisno od modela), montaža pa stane od 100 do 200 evrov. Pomembno je tudi, da je omogočeno mešanje zraka med prostorom in okensko nišo. V vašem primeru je niša kar globoka (70 centimetrov), zato če imate pred njo še zavese ali žaluzije, to dodatno oteži kroženje zraka,« pravi David Tomažin iz podjetja Systemair.

»Mehanski razvlaževalci se ne morejo meriti z elektronskimi in so bolj kot ne stran vržen denar. Bralcu bi svetoval, da v kot spalnice postavi razvlaževalec glede na temperaturo. Če je temperatura v spalnici višja od 20 stopinj Celzija, potem enega od kompresorskih (D512, D516 in D520), če je temperatura nižja, pa model DD108. Njihova glasnost je približno enaka in znaša od 34 do 45 decibelov, večino hrupa povzroči izpih zraka, ki se vrtinči iz ventilatorja v razvlaževalniku. Da bi ob delujočem razvlaževalniku spali, je malo verjetno, zato imajo razvlaževalniki Qlima-Zibro pamet­no elektroniko, ki si zapomni zadnje stanje razvlaževalnika pred izpadom elektrike. Zato ga lahko vključimo v časovno stikalo in nastavimo na časovniku, da se vključi, ko gremo v službo, in izključi kakšno uro pred spanjem. Raba energije, odvisno od intenzivnosti, razvlaževanja in hitrosti ventilatorja, je od 250 do 500 vatov,« pravi Gregor Globočnik iz podjetja Powercom.

Odgovarja: predstavniki podjetij Mik Celje, Systemair in Powercom