1. Ogrevanje s kotlom na drva in TČ za sanitarno vodo

Naložba v kotle na polena je v veliki meri odvisna od kakovosti kotlov in njihove opremljenosti. Osnovni tip predstavljajo kotli, ki zagotavljajo zadovoljiv proces zgorevanja pri nazivni moči in največjem možnem oddajanju toplote. Praviloma imajo fiksno, lahko pa tudi ročno nastavitev loput za primarni in sekundarni zrak, s katerimi dosežemo dobro zgorevanje lesnih plinov. Ker ni mogoče regulirati – zmanjševati oddaje toplote, zlasti v prehodnih obdobjih jeseni in spomladi, proizvedejo več toplote, kot pa je porabimo za ogrevanje stavbe in sanitarne vode. Zato je pri tej vrsti kotlov obvezna vgradnja vodnega hranilnika tople vode, v katerega shranjujemo presežek proizvedene toplote. Orientacijska vrednost za izbiro velikosti hranilnika je 50 litrov/kW moči kotla. Delovanje takega sistema je prikazano na skicah. Ti kotli predstavljajo najboljše razmerje med stroški in koristmi. Z vidika regulacije in kakovosti zgorevalnega proces pa so zelo enostavni, saj ne morejo pravočasno in v celoti reagirati na spremenjene pogoje. Pri nepravilni povezavi takega kotla in hranilnika toplote prihaja tudi do zakatranjenja kotla, nepopolnega gorenja in škodljivih izpustov v okolje. Tovrstni kotli zahtevajo tudi sorazmerno veliko dela pri vzdrževanju, čiščenju in kontroli delovanja.

Naslednja vrsta kotlov so uplinjevalni kotli z regulacijo moči, imajo prigrajeno regulacijo oddaje toplote v odvisnosti od dovedene količine zgorevalnega zraka. Regulacija ventilatorja za dovod sekundarnega zraka zagotavlja v določeni meri regulacijo intenzivnosti procesa gorenja. Tudi pri tej vrsti kotlov je potreben izravnalni hranilnik tople vode. Regulacija ventilatorja je navadno avtomatska s pomočjo termostatov. Ker pa pri tej regulaciji ne gre za pravo regulacijo zgorevanja, obstaja pri spreminjajoči se vlažnosti goriva in spreminjajočih se temperaturah gorenja nevarnost izločanja žlindre in katrana. Ročno reguliranje kotla je zaradi kratkotrajnega spremenjenega stanja praktično nemogoče. Tudi ti kotli zahtevajo prigrajen vodni hranilnik tople vode.

Najbolj učinkoviti so uplinjevalni kotli z regulacijo moči in procesa zgorevanja, in predstavljajo najsodobnejšo tehnologijo za kurjenje z poleni. Regulacija moči kotla, v odvisnosti od porabe proizvedene toplote, se izvaja s spreminjanjem vrtljajev ventilatorjev za dovod primarnega oziroma sekundarnega zraka. Elektronska regulacija je sposobna zaznati spremembe v procesu zgorevanja in nanje ustrezno reagirati. Lambda sonda zazna spremembe vsebnosti kisika v dimnih plinih in po potrebi uravnava količine primarnega in sekundarnega zraka. Kotli ustrezajo strožjim predpisom o mejnih emisijskih vrednostih, imajo prigrajen tudi sistem vžiga naloženih drv in se približujejo napravam katerih slogan je » naloži drva – prižgi – pozabi«. Tudi v tem primeru ne gre brez vodnega hranilnika.
Za pripravo tople sanitarne vode je primerna rešitev samostojno stoječega hranilnika tople sanitarne vode v kombinaciji s toplotno črpalko zrak/voda in možnostjo segrevanja vode z toploto iz kotla v času ogrevanja stavbe. Dopustite si s pravilno izbiro hranilnikov tudi možnost poznejše uporabe sprejemnikov sončne energije. Ocenjena vračilna doba takega sistema je glede na posredovane podatke 6 do 7 let

2. Ogrevanje z kotlom na pelete in TČ za sanitarno vodo

Tudi tu ločimo kotle z možnostjo prilagajanja toplotne moči, ki ne potrebujejo dodatnega vodnega hranilnika toplote, in kotle, kjer je prigraditev takega hranilnika potrebna zaradi podobnih razlogov kot pri kotlih na polena. Delovanje kotlov na pelete je popolnoma avtomatizirano in je podobno delovanju kotlom na kurilno olje ali plin. Večji strošek pa predstavlja skladišče za pelete in transport peletov do kotla. Za pripravo tople vode svetujem samostojen hranilnik tople vode s toplotno črpalko zrak/voda. Vračilna doba je odvisno od tipa kotla in načina skladiščenja peletov, glede na posredovane podatke pa od 8 do 10 let.

3. Ogrevanje s toplotno črpalko in radiatorji

V energetsko svetovalno mrežo Ensvet smo svetovalci prejeli tolmačenje ministrstva za infrastrukturo in prostor, kjer je pojasnjeno, da je uporaba toplotnih črpalk v obstoječih stavbah mogoča samo ob prilagoditvi ogrevalnega sistema in sicer v skladu z zahtevo Pravilnika o učinkoviti rabi energije – PURES (Ur.l.RS.št. 52/10) in Tehnične smernice TSG-1-004, kjer je v četrtem odstavku točka 4.2.3 določeno, da se pri vgradnji toplotne črpalke za ogrevanje zahteva nizkotemperaturni ogrevalni sistem (talni, stenski, stropni), z najvišjo temperaturo predtoka 35 stopinj Celzija. Iz pojasnila citiram tudi  »V kolikor se toplovodni kotel centralnega ogrevanja s temperaturnim režimom 90/70 stopinj Celzija nadomesti s toplotno črpalko brez zamenjave grelnih teles, ni pričakovati zahtevane in pričakovane učinkovitosti toplotne črpalke in s tem tudi ne ključnih ciljev obremenjevanja okolja. Upoštevati je treba, da je obratovanje toplotne črpalke vezano na porabo električne energije in da električna energija ni proizvedena samo iz obnovljivih virov energije. TSG-1-004 v točki 11. določa (tabela T3), da se za porabljeno električno energijo upošteva faktor pretvorbe za preračun letne primarne energije 2,5«.To pomeni, da je treba ob uporabi toplotne črpalke prilagoditi obstoječi ogrevalni sistem, kar pa je povezano z velikimi stroški.