Analiza ogrevanja prostorov
Za ogrevanje prostorov letno porabijo približno 2000 litrov ekstra lahkega kurilnega olja, kar predstavlja približno 20 MWh končne energije oziroma akumulirane energije v gorivu. Učinkovitost pretvorbe goriva v koristno toploto v 20 let starem oljnem kotlu lastnik ocenjuje na 80 odstotkov. To vrednost bi morali ustrezno znižati še za toplotne izgube distribucije, npr. razvoda v hladni kletni etaži. Nekaj toplote se zaradi neučinkovite stare kurilne naprave, s premalo učinkovito toplotno izolacijo plašča naprave zgubi tudi v kotlovnici. Ta bi morala biti po menjavi ogrevalnega sistema bolj hladna. Če kljub temu upoštevam le 210 m² ogrevane površine v treh stanovanjskih etažah, lahko v grobem ocenim, da letne potrebe po toploti za ogrevanje prostorov znašajo približno 15 MWh oziroma specifičnih nekaj več kot 70 kWh/m²a. Letni strošek za ogrevanje lahko ocenim na 2000 evrov. Potencial energijskih prihrankov na stavbnem ovoju je glede na siceršnje potratne objekte torej relativno majhen, ukrepi prenove pa v tej fazi niso načrtovani. Potencial energijskih prihrankov pri zamenjavi kurilne naprave t.j. pri pretvorbi goriva v koristno toploto ter na razvodih ocenjujem na približno 15 odstotkov. Potencial v znižanju stroškov za toploto pa je odvisen od izbire novega energenta.

Analiza priprave tople vode
Priprave tople sanitarne vode ne morem vrednotiti natančno. Če bi predpostavil standardno porabo tople vode (dnevno okoli 25 litrov na osebo), bi letne toplotne potrebe znašale od 600 do 700 kWh/osebo, odvisno od toplotnih izgub samih hranilnikov vode in alternativnega sistema distribucije in cirkulacije tople vode. Glede na podatek o skupni letni rabi električne energije, približno 8700 kWh, od tega približno polovico porabijo za ogrevanje tople vode, ocenjujem, da je letni strošek zanjo približno 600 evrov. Glede na podatek o teoretično pričakovani standardni rabi toplote za segrevanje vode lahko ocenim, da z letno porabo nekaj več kot 700 kWh/osebo družina sodi v pričakovano povprečje. Zaključim lahko, da je količinska poraba tople vode v tej hiši tipična in da manjše količine v prihodnosti ni pričakovati, vendar pa se za pripravo uporablja energent, ki je predrag oziroma predragocen. Vendar se na račun manjšega letnega stroška za toplo vodo takoj postavi tudi vprašanje upravičenosti investiranja v izvedbo dokaj obsežnih instalacij v stavbi t.j. centralnega razvoda tople vode do porabnikov, s cirkulacijo povratne vode. Ukrep centralne priprave tople sanitarne vode je torej energetsko in okoljsko zanimiv, vendar negospodaren.

Izbora novega generatorja toplote
Nov generator toplote je kljub relativno preprostemu ukrepu zamenjave stare kurilne naprave treba izbirati previdno in izhajati iz osnovnega dejstva, da je ogrevalna naprava zgolj posledica energetskih lastnosti stavbnega ovoja, zato morajo biti njegove lastnosti prilagojene značilnostim objekta. Z vidika ogrevanja so plusi stavbe njena relativna kompaktnost (tri ogrevane etaže), samo tri fasade ter vsaj minimalna prisotna toplotna zaščita stavbnega ovoja. To se odraža tudi na relativno manjših specifičnih potrebah po ogrevalni toploti. Pri menjavi obstoječe kurilne naprave, za katero predvidevam, da je visokotemperaturna, bi bil zelo pomemben tudi podatek o potrebnih najvišjih temperaturah ogrevalnega medija v dovodu v radiatorski sistem v času zimske konice. Podatki so še posebej pomembni, če bi se bralec odločil za toplotno črpalko.

Kurilna naprava na pelete
Verjetno je s tehničnega vidika, pri tem mislim na potrebe po toplotni moči in temperaturi ogrevalnega medija, najbolj prepričljiv naslednik stare kurilne naprave nova visokotemperaturna kurilna naprava na pelete (lastnikova želja). Sistem je izvedljiv, saj je v kletni etaži kurilnica. Naložbo v nov sistem je težko natančno oceniti, saj je velik del stroška vezan na napravo in pripadajoče elemente, izbor dobavitelja opreme ter s tem na kakovostni in cenovni razred. Pomembno tudi stanje dimovoda, saj ni podatka o tem, če in kako, je bil dimnik že saniran. V grobem lahko rečem, da je pričakovana višina investicije v novo sodobno peletno kotlovnico moči vsaj 15 kW okoli 14.000 evrov, po izvedbi bi se lahko zmanjša za subvencijo Eko sklada v višini 2000 evrov.

Cena pridobljene toplotne energije iz nove naprave znaša 52 €/MWh, cena toplote iz obstoječega kotla pa okoli 124 €/MWh. Strošek za ogrevanje bi se zmanjšal na do 40 odstotkov siceršnje vrednosti, iz 2000 na okoli 800 €/leto. Če bi na primer kupili nov kondenzacijski oljni kotel, bi bila cena toplote približno 105 €/MWh, naložba pa za polovico nižja od naložbe v kotel na pelete. Letni strošek ogrevanja bi znašal okoli 1.570 evrov. Če gledamo na razmere zelo poenostavljeno, bi v 15 letih obratovanja sodobnega peletnega sistema porabili za sistem in gorivo skupaj 23.700 evrov, za sodoben oljni sistem pa okoli 30.600 evrov, torej ne glede na nižjo začetno investicijo skoraj 30 odstotkov več. Takšen pogled je seveda močno poenostavljen in ne upošteva siceršnje časovne vrednosti višjega začetnega finančnega vložka, niti spreminjanja cen goriv - ponovnega trenda rasti cen fosilnih goriv. Bistvo te grobe primerjave je prikaz stanja, kjer imajo obnovljivi viri energije očitno bolj pozitivne ekonomske kazalce kot fosilna goriva.

Toplotna črpalka zrak/voda
Možnost zamenjave obstoječe kurilne naprave s toplotno črpalko zrak/voda je ena od aktualnejših. Bralec načrtuje odstranitev obstoječe kurilne naprave, zato bo moral nov ogrevalni sklop s toplotno črpalko v celoti zagotoviti potrebno toploto za ogrevanje prostorov in pokriti potrebe po konični ogrevalni moči ter temperaturi ogrevalnega medija. Ker je za bolj celovito analizo premalo konkretnih podatkov, lahko v grobem rečemo, da bi moral toplotni črpalki ustrezne moči v konici občasno pomagati tudi dodaten električni grelec, vendar ne več kot v obsegu 5 do 10 odstotkov skupne letne rabe električne energije na tem sklopu. Energijsko in stroškovno učinkovitost tega sistema znižuje tudi dejstvo, da mora napajati radiatorski in ne nizkotemperaturni talni sistem ogrevanja. Končna oziroma efektivna cena porabljene električne energije je zelo odvisna od dobavitelja, potrebne večje priključne moči zaradi toplotne črpalke in dodatnega električnega grelca ter same porabe električne energije in tudi morebitne progresivne cene tega energenta glede na porabo. Na grobo ocenjujem, da je končna cena tega vira energije okoli 140 €/MWh. Zaradi ugodnega grelnega števila toplotne črpalke in manjšega obsega obratovalnih ur grelca lahko načeloma ugotovimo, da bi lahko bila cena pridobljene toplotne energije v rangu cene toplote iz peletne kotlovnice oziroma bi lahko bila do 10 odstotkov višja. Druga plat te možnosti pa je nižja naložba, ki lahko znaša že 10.000 evrov, morebitna spodbuda Eko sklada pa 1000 evrov.

Ukrepi na pripravi tople sanitarne vode
Izvedba centralnega sistema zaradi višine investiranja in obenem tudi zahtevanih gradbenih del v stanovanjskih enotah ni optimalna rešitev. Razmišljati je treba o postopni zamenjavi dveh večjih bojlerjev z novima, ki električno energijo uporabljata na principu toplotne črpalke zrak/voda. Najboljša je neposredna zamenjava stenskega boljerja z novo 100-litrsko stensko napravo, kjer mala toplotna črpalka deluje s pomočjo vodenega zraka. Toplotna črpalka lahko koristi toploto zunanjega zraka, lahko pa tudi prezračuje ali pohlajuje prostore. Cena vgradnje takšne naprave je okoli 1400 evrov, treba pa je preveriti, če se za izbrano napravo lahko pridobi subvencija Eko sklada v višini do 250 evrov. Pri zdajšnji porabi tople vode bi se letni strošek za električno energijo lahko zmanjšal, ob zamenjavi obeh bojlerjev, za približno 400 evrov. Vračilna doba naložbe je pet do šest let. Če bi se poraba tople vode v prihodnosti povečevala, bi se povečeval tudi razlika v stroških med obratovanjem sedanjega in novega sistema.