Poplave povzročijo največ škode na nenosilnih elementih, medtem ko na nosilni konstrukciji ustrezno grajenega objekta ne bi smele pustiti posebnih posledic, pravi dr. Blaž Dolinšek, tehnični direktor in vodja centra za materiale in konstrukcije na Gradbenem inštitutu ZRMK. Voda, ki dan ali dva stoji v objektu, namreč ne zmanjša trdnostnih karakteristik gradbenih materialov, iz katerih običajno gradimo, zato kratkotrajna poplavljenost ne pomeni večje grožnje za statično varnost. »Izjema so objekti, ki so bili že večkrat poplavljeni ali so nenehno navlaženi. V tem primeru lahko začne material propadati zaradi zmrzovanja ali kapilarnega pritiska kristalov, ki nastanejo pri izhlapevanju vode iz zidu, saj je ta bogata z vodotopnimi solmi,« pravi sogovornik. Statična varnost objekta je ogrožena tudi, če so poplavne vode povzročile plazenje terena ali v hudourniških poplavah, ko voda izpira zemljino pod plitvejšimi temelji. Vendar se to, poudarja Dolinšek, pri pravilno grajenih objektih ne bi smelo zgoditi.

Najbolj problematični so materiali, ki vpijajo vlago

V poplavah so najbolj prizadeti nenosilni elementi objekta, ki niso odporni proti vlagi in vodi. To so toplotnoizolacijski materiali, ki imajo veliko sposobnost vpijanja vlage in jih je težko osušiti, ometi, lesene talne obloge (parketi) in stavbno pohištvo. Blaž Dolinšek med škodljivimi posledicami delovanja vode in vlage opozori na zmanjšanje toplotne prehodnosti obodnih konstrukcij, še zlasti če so te izolirane z izolacijskimi materiali, ki vpijajo vodo: »Najbolj problematični so naravni in umetni izolacijski materiali, ki močno vpijajo vlago, na primer lesne vlaknenke, celulozni kosmiči in mineralna volna, pa tudi penjeni polistiren, sicer najpogosteje uporabljen v talnih konstrukcijah, ki mejijo na teren.« Naravne izolacijske materiale je treba čim prej izsušiti, drugače lahko kmalu propadejo oziroma strohnijo. Sogovornik pravi, da je takšne tlake v hišah na poplavnih območjih najbolj smotrno zamenjati z novimi, pri čemer za toplotno izolacijo priporoča ekstrudirani polistiren, za zvočno pa penjeni polietilen, ki ne vpijata vode.

V lanskih septembrskih poplavah so bile večinoma omočene spodnje etaže objektov, s tem pa so povezane naslednje poškodbe: omočenje zidov in sten, poškodbe na ometih in finalnih opleskih, zabitje tlakov in zabitje kanalizacije. »Več škode je bilo na novejših objektih, kjer so v pritličju praviloma bivalni prostori. Ti so, v nasprotju s prostori za shranjevanje, ki so v pritličju starejših objektov, tudi toplotno izolirani proti tlem in opremljeni z materiali, občutljivimi na vlago. Najbolj problematično je bilo izsuševanje tlakov, saj je voda preplavila celotno konstrukcijo tlaka in s tem plast toplotne izolacije, vse skupaj pa se je zaradi zrakotesnosti estrihov zelo počasi sušilo,« pravi Dolinšek.

Sanacije se je treba lotiti na pravem koncu

Voda in vlaga močno poškodujeta tudi lesene elemente, na primer stavbno pohištvo, grelna telesa in parkete. Zaradi izsuševanja, med katerim se izločajo v vodi prisotne soli in umazane primesi, začnejo odstopati zrakotesne talne in stenske obloge, ometi izravnalnih mas in finalni oplesk, še pravi sogovornik.

Zaradi vsega naštetega je zelo pomembno, da sanacijo poplavljenega objekta načrtujemo preudarno in predvsem pravilno. Če namreč začnemo z napačnega konca, lahko naredimo več škode kot koristi. Največja napaka je, da se prenove talnih in stenskih površin lotimo prehitro, še preden so povsem suhe. Lepila in drugi materiali namreč potrebujejo čas, da se dovolj posušijo. Pogosta in z denarjem povezana napaka pa je necelovita prenova tlakov, ometov, napeljav ... Če ne želimo, da bi se težave z vlago ponavljale v nedogled, je treba delo opraviti v celoti in strokovno.

Tri dni v vodi

Preden se lahko lotimo izsuševanja, je treba iz poplavljenih prostorov izčrpati vodo, odstraniti vse naplavine blata in peska ter očistiti kanalizacijo. Pred tem ne pozabimo izključiti električne napeljave, če tega seveda nismo naredili, še preden je voda vdrla v objekt. Jože z Vrhovcev v Ljubljani, ki mu je med lansko septembrsko povodnijo zalilo nebivalno pritličje nepodkletene hiše, je lahko vodo začel črpati šele tretji dan. Prej namreč sploh ni mogel iz hiše, sorodnik, od katerega si je po treh dneh sposodil generator, da je nanj priključil cev za zalivanje in tako črpal vodo iz hiše, pa zaradi poplavljenih cest ni mogel do njega: »Ko je v hišo začela pritekati voda, smo optimistično k vratom položili nekaj cunj, saj ni bilo videti, da se napoveduje kaj hujšega. Čez nekaj minut pa je dobesedno vdrla in v zelo kratkem času zalila celotno pritličje.«

Ko so izčrpali vodo in očistili naplavine, se je pokazalo, da so imeli pravzaprav precej sreče. Najslabše so jo odnesli pralni stroj, gorilnik na peči za centralno kurjavo, cisterna, iz katere je izteklo precej kurilnega olja, temnica in fotografski material, ki ga je sogovornik zbiral vrsto let in ga je po njegovih besedah nemogoče nadomestiti. Na samem objektu voda ni povzročila večje škode, saj imajo po tleh ploščice, skoraj vse stene pa so prebarvane s pralno barvo. Tlaki tako niso bili poškodovani, omet na stenah je odstopil le tam, kjer ni bil prepleskan s pralno barvo. Prostore so tako sušili na naravni način, brez posebnih naprav za izsuševanje, ki si jih, kakor pravi sogovornik, niti ne bi mogli privoščiti. Kaj bodo naredili s pred tremi leti obnovljeno fasado, na kateri se zdaj, spomladi, lepo vidi, do kod je segala voda, bo povedal oče, gradbenik, ki mu Jože pripisuje tudi največ zaslug za to, da voda ni pustila hujših posledic.

Parket jo je še dobro odnesel

Manj sreče je imel Igor z Viča. Poplavne vode so mu namreč dodobra uničile tri mesece prej prenovljeno stanovanje v pritličju dvostanovanjske hiše, ki prav tako ni podkletena. Tlaki so se pošteno napili vode, prav tako opečne stene v 43 let stari hiši. »Še dobro, da smo jih pri prenovi impregnirali in nanesli izravnalno maso, drugače bi odpadel ves stari omet,« pravi sogovornik, ki ga je presenetilo, da je nov bambusov parket razmeroma dobro prenesel dvodnevno namakanje v vodi. Parketar, ki si je prišel ogledat škodo, mu je svetoval, naj raje počaka do pomladi, ko se bo pokazalo, ali ga bo treba v celoti zamenjati, in še en neprecenljiv nasvet mu je dal – naj ne začne prehitro ogrevati prostorov, saj se parket pri hitrem sušenju deformira, vsa vlaga pa bi se iz lesa zgolj preselila v stene: »Zamenjati bo treba le nekaj kosov parketa, kar pride na vrsto v prihodnjih dneh.«

Naprave za izsuševanje so brnele teden dni

Sušenje omočenih konstrukcijskih sklopov je lahko naravno ali umetno, z razvlaževalci in sušilnikov zraka ter napravami za vpihovanje in izsesavanje zraka. Kateri način bomo uporabili, je po besedah Blaža Dolinška odvisno od časa, ki ga imamo na voljo, klimatskih razmer, predvsem pa od konstrukcijskih sklopov, ki so omočeni. Masivni nosilni zidovi se po naravni poti izsušujejo dalj časa. Debelejši zid iz porobetona se bo posušil pozneje kot tanjši iz armiranega betona, enako velja za zid, ki je z ene ali obeh strani obložen z materialom, ki slabo prevaja vodno paro. Hitrost izsuševanja je močno odvisna tudi od osončenosti in prevetrenosti objekta. »Pri običajnih tlakih, ki so sestavljeni iz hidroizolacije, čez položene toplotne izolacije, poli­etilenske folije, betonskega estriha in finalne obloge, lahko poteka izsuševanje po naravni poti zelo dolgo, tudi več kot leto dni, saj je voda zaprta v sloju toplotne izolacije, še zlasti če je ta močno vodovpojna. V takih primerih je priporočljivo umetno izsuševanje,« svetuje Dolinšek.

Za takšen način sanacije se je odločil tudi Igor, ki so mu teden dni po poplavah v stanovanju namestili štiri naprave za umetno izsuševanje tlakov in še štiri, ki so črpale vlago iz zraka v prostorih. V enem tednu, toliko časa so naprave brnele, so izčrpali približno tisoč litrov vode, po enem mesecu pa je bila pod tlaki še vedno voda, pravi sogovornik: »Še zdaj smrdi po vlagi, v garaži pa tudi po nafti, ki se je skupaj s poplavno vodo razlivala po njej, čeprav sem prostor temeljito očistil s čistilcem pod pritiskom. Vse prostore smo tudi dezinficirali s sredstvom na bazi alkohola in zavarovali proti plesni, vonj pa še kar ostaja.«

Večkrat namočene tlake je priporočljivo zamenjati v celoti

Katere obloge bo treba odstraniti, katere pa bomo lahko ohranili, je po besedah Blaža Dolinška odvisno od njihovega splošnega stanja in od časa poplavljenosti. Če je bilo čezmerno navlaženje kratkotrajno in smo hitro začeli izsuševati, posledice ne bodo hude, primerljive bodo z običajnimi nesrečami, ki se dogajajo pri izlitju vode iz pralnega stroja ali zaradi poškodb kanalizacije. Večkrat namočene in slabo zasnovane tlake v starejših hišah, ki jih iz takšnih in drugačnih razlogov ni mogoče umetno izsušiti, pa je najbolj smiselno v celoti zamenjati, skupaj z izolacijo in estrihom. Kot novo toplotno izolacijo v tem primeru običajno uporabimo ekstrudirani polistiren, ki skoraj ne vpija vode in tudi v primeru ponovne poplave obdrži toplotnoizolativne lastnosti. Kot podlago zaključnim tlakom Dolinšek priporoča hitrovezoče se estrihe, s katerimi bo sanacija prej končana.

Ometi in mavčnokartonske plošče

Slabe in dotrajane omete, ki jih je za povrhu zalila umazana, morda celo s fekalijami onesnažena voda, je najbolje zamenjati. To pomeni, da jih je treba postrgati vsaj do višine približno pol metra nad vidno mejo poškodb, nato pa uporabiti hidrofobne omete. Če so bile v vodi dan ali dva, bo verjetno treba zamenjati tudi mavčnokartonske plošče, ki so pogosta notranja obloga. Če je struktura še čvrsta, poškodbe pa le vizualne, bodo verjetno potrebni zgolj lepotni popravki, torej slikopleskarska dela, saj so z mavčno-kartonskimi ploščami večinoma obložene nenosilne konstrukcije. Plošče s poškodovano strukturo bo treba zamenjati, pri čemer je priporočljivo uporabiti impregnirane mavčnokartonske, mavčnovlaknene ali plošče iz ekstrudiranega polistirena, ki so že tovarniško kaširane s stekleno tkanino. V vsakem primeru, tudi če je na notranjih stenah zgolj omet, je pomembno, da so stene, preden jih prepleskamo, popolnoma suhe.

Preprečiti jih ne moremo, lahko pa omilimo posledice

Poplav sami ne moremo preprečiti, pomagajo lahko le globalni protipoplavni ukrepi na poplavno ogroženih območjih, pravi Blaž Dolinšek. Na prvem mestu je izogibanje gradnji na poplavnih in plazovitih predelih oziroma upoštevanje lokacijskih pogojev na takšnih območjih, z nekaterimi preventivnimi ukrepi pa lahko občutno zmanjšamo škodo ob morebitnih poplavah. »V mislih imam različne bariere, ki preprečujejo dostop površinske vode, to so lahko tudi ograje, na primer. Zavedati se moramo, da se v prostorih, ki so bili že poplavljeni, lahko to pri podobnem deževju ponovi, zato jih, če je le mogoče, ne uporabljajmo za bivanje, ampak kot pomožne prostore,« svetuje sogovornik in doda, naj pri sanaciji izberemo materiale, ki so neobčutljivi na vlago. Tako bosta škoda in strošek sanacije ob morebitnih ponovnih poplavah manjša.