Prve rastline, ki so jih posadili, so bili iglavci. »Bil sem naiven, saj sem si mislil, da bo z njimi manj dela in skrbi. Toda zelo hitro smo prišli tudi do spoznanja, da iglavci v prostoru delujejo togo in statično in da je treba dosaditi rastline, ki s svojo rastjo, obliko in velikostjo listov zrahljajo zasaditev.«

Vrt je nastajal brez podrobnega načrta, določene so bile le osnovne smernice. »Želeli smo si narediti vrt zanimiv tako v času rasti kot pozimi. Izbrali smo zanimive in lepe rastline, ne samo v času cvetenja, temveč predvsem po listih in razrasti, pri čemer je bilo seveda najpomembnejše, da so primerne za naše podnebje in razmere na vrtu.« Gorazd Mauer je prepričan, da mora biti vrt zanimiv vse leto in da se morajo rastline med sabo dopolnjevati. »V naravi ni nikjer ravnih ostrih linij, monokulture samo ene rastline in cvetenja samo spomladi. Skratka, vrt mora živeti in dihati. Dejstvo pa je, da dober vrt nastaja in se razvija z leti. Lastnik je tu le, da se prilagodi in pomaga rastlinam, da rastejo. Dober vrt oziroma park ne nastane sam od sebe in takoj. Vsak je enkraten in neponovljiv in je odraz videnja, želja in znanja lastnika. Pesnik pove z rimami, slikar s slikami, človek, ki občuduje naravo, pa z vrtom in rastlinami v njem,« razmišlja.

Po njegovih izkušnjah je za uspešno rast treba izbirati rastline, ki jim bodo rastne razmere na vrtu ustrezale. »Še tako lepa in dobra sadika ne pomaga, če ni primerne zem­lje zanjo. Naš vrt leži na sončnem pobočju Rifnika, obrnjen je na jug, tako da je sonca in svetlobe dovolj. Tla so prepustna in suha, nastala iz laporja, ki vsebuje veliko železa. Hrib in pobočje poskrbita za odtok hladnega zraka v dolino, zaradi dvignjene lege je vrt nad nivojem megle in območjem spomladanske pozebe. Tako zaščitena lega omogoča, da tu uspevajo rastline, ki za celinsko Slovenijo niso običajne.« Po njegovem je izjemno pomembno, da se na vrtu ves čas nekaj dogaja, da so nekatere rastline lepe spomladi, druge jeseni (s cvetovi, plodovi ali jesensko barvo listja), nekatere pa svojo lepoto pokažejo pozimi z lepo rastjo in lubjem.

Semena od vsepovsod

Sadike so na njegov vrt prišle z vsega sveta. Glavnina jih je bila vzgojena v Evropi pri znanih gojiteljih, a se najdejo tudi primerki iz Japonske, Kitajske in Amerike. Prevoz sadik je zahteven predvsem iz daljnih držav, ne le zaradi cene, rastlina lahko med dolgo potjo propade, zato je po Mauerjevem mnenju bolj smiselno kupovati seme. »Pri semenu so stroški prevoza majhni, poleg tega ni občut­ljivo na trajanje poti … A kljub temu je seme iz Oregona v ZDA nekoč potovalo v Slovenijo štiri mesece in pol!«

Nevarnost uvoženih rastlin

Posebno mesto na Rifniku ima prvi iglavec, kanadska čuga, Tsuga canadensis 'Jedeloh', ki raste tu že 25 let. »Prva posajena rastlina je kot prva ljubezen, nikoli je ne pozabiš. To velja tudi za najin prvi posajeni iglavec. Zdaj v vsej množici in pestrosti drugih iglavcev, ki rastejo na vrtu, ljudje kar spregledajo prvo rastlino. Posaditi rastlino v zemljo, ki je tvoja, jo zalivati in oskrbovati, je bila želja, ki sem jo gojil še kot mestni otrok. V začetku je bila nabava rastlin zelo problematična, dobival sem jih od kolegov vrtnarjev, saj nakup v tujini ni bil mogoč. Že iskanje sorte kakšnega iglavca, ki ga zdaj najdemo v vsakem vrtnem centru, je bilo pravi podvig.«

Pojasni, da z vstopom Slovenije v EU ni več težav z uvozom rastlinskega materiala med državami članicami. Padec mej pa ni olajšal le kupovanja rastlin, temveč tudi vnos novih rastlinskih bolezni in škodljivcev. »Zato si vsako zame novo vrtnarijo dobro ogledam ali pa se za nakup v njej odločim po priporočilu vrtnarskih prijateljev. Tako se izognem nekakovostnim sadikam, nepravilnemu poimenovanju rastlin, in kar je najpomembnejše, bolnim rastlinam.« Po Mauerjevih besedah je nekritičen uvoz, da se prihrani kak­šen evro, povzročil, da so se k nam razširili mnogi škodljivci in bolezni: pušpanov molj, ki objeda in uničuje njegove grmičke, kitajski in azijski kozliček, ki sta z vzhoda prišla s sadikami javorjev, zdaj pa pri nas uničujeta gozdna, okrasna in sadna drevesa, kostan­jeva šiškarica, ki so jo v Evropo pripeljali s sadilnim materialom iz Kitajske, ali pršica Aceria kuko, ki je prišla z jagodami goji iz Kitajske in je razširjena na mnogih okrasnih in vrtnih rastlinah. Med povzročiteljicami bolezni omeni Phytophthoro lateralis, ki množično uničuje tuje, Thuja occidentalis (ali kot jim Slovenci radi rečemo, ciprese za žive meje), Phytophthoro cinnamomi, ki pri nas uničuje rododendrone, pierise, rese in gaulaterije, Phytoplasmo asteris, ki napada in uničuje ameriški slamnik in še 400 drugih rastlinskih vrst, virus, ki napada hoste ...

Ustvarjanje novih sort

Izmenjava rastlin je utečena navada pri ljubiteljih rastlin. Dejstvo je, da nekaterih rastlin vrtnarije ne gojijo, temveč jih lahko dobimo le v specializiranih vrtovih. »Ob vsakem obisku tujine in prijateljev vrtnarjev sta v avtu poleg minimalne količine oblačil tudi zabojček ali dva rastlin za menjavo,« pove z nasmeškom ljubitelj rastlin, ki je vzgojil in našel kar nekaj novih sort. Najbolj poznane so hosta 'Rifnik', Olearia nummularifolia 'Rifnik', Thuja occidentalis 'Vincent' in druge, vseh skupaj skoraj 30, tako trajnic kot drevnine.

Na njegovem vrtu rastejo tudi mnoge redke in povprečnemu lastniku vrtov nepoznane rastline. Nekatere so nenavadne, a niso dekorativne, druge pa so redke, saj je razmnoževanje težko in dolgotrajno. V prvo skupino nedvomno spadata Helwingia japonica, ki cveti na sredini lista, in Ehretia dicksonii, pri kateri so listi hrapavi kot grob brusni papir.

Druga skupina nenavadnih okrasnih rastlin se začne s Franklinio atalamana. Ta rastlina cveti jeseni in ima čudovito jesensko barvo listov. »V naravi so jo našli samo enkrat in je v naravnem okolju izumrla,« razloži sogovornik. Posebna zanimivost je ravno v tem času cvetoči drevesasti mak, Romneya trichocalyx, ki ima bele cvetove kot mak, le da so veliko večji, dosežejo premer do 20 cm.

»Včasih mi katera od rastlin, ki za Slovenijo niso običajne, propade. To samo po sebi ni tragično, saj se tudi iz takšnih izkušenj marsikaj naučim. Rastline imajo pač svoje potrebe in se ne pustijo prepričati, da bi rasle na primer v senci, če v naravi uspevajo na soncu, ali obratno. Zaradi redkosti in težje dostop­nosti jih, če je le mogoče, prej razmnožim in šele nato potaknjence, ko so dovolj veliki, presajam in opazujem na vrtu.« Gorazd Mauer nedvomno ve, kaj rastlina potrebuje in kakšno mesto ji ustreza. To je tudi lastnost, po kateri se vrtnarji ločijo na rastlinoljubce in tiste, za katere so rastline le vir zaslužka. »Menim, da je za vse uspešne ljudi, ne glede na poklic, pomembno, da v delu, ki ga opravljajo, združijo poklic in hobi. Pri vrt­narjih, ki se ukvarjamo z živimi rastlinami, je to še posebej pomembno. Rastline niso predmeti, ki jih lahko narediš v tovarni in nisi vezan na vreme in letni čas. Dober vrt­nar pozna rastline, ki jih vzgaja, in zna o njih povedati marsikaj poučnega in zanimivega. In še eno lastnost mora imeti: da zna svoje znanje predati naprej tistemu, ki si to želi.«